»Dnevno svetlobo bi po učinkovitosti lahko primerjali s farmacevtskimi izdelki. Ima podobne učinke kot zdravila in poživila, npr. kava, alkohol, celo marihuana … Za zdravje človeka je naravna svetloba vitalnega pomena in ne moremo je nadomestiti z nobeno umetno svetlobo,« je prepričana uveljavljena ameriška strokovnjakinja za zdravje v bivalnih prostorih Deborah Burnett.
Poudarja, da je svetloba energija, ki je namenjena temu, da jo človeško telo uporablja in ne gleda in da naše telo za optimalno delovanje potrebuje spreminjajočo se svetlobo oziroma svetlobne informacije, ki prihajajo z obzorja.
Kot dodaja Katja Ličen Pajenk iz družbe Velux, dnevna svetloba bistveno vpliva tudi na psihofiziološki odziv našega organizma, ki se sproži ob znatno višjih ravneh osvetljenosti (nad 1000 luksov) od tistih, ki jih potrebujemo za opravljanje vizualnih nalog (300–500 luksov).
Naravna svetloba ima mnogo različnih moči in barv
Da je naravna svetloba eden od pogojev za naš obstanek, bivanje in komunikacijo tako v fiziološkem kot tudi v psihološkem pogledu, meni tudi izr. prof. dr. Tomaž Novljan iz ljubljanske Fakultete za arhitekturo in direktor družbe PROSTORIUM arhitektura. »Naravna svetloba nam določa ritem življenja, izmenjava dneva in noči pa v tem ritmu določa aktivni in regenerativni del 24-urnega cikla. Vsaj v preteklosti je bilo tako, dokler nam tehnologija ni omogočila podaljšanja aktivnega dela na tako rekoč celoten 24-urni cikel, seveda na račun časa, ki je potreben za regeneracijo našega organizma,« pojasni in doda, da je dovolj teme za delovanje organizma ravno tako potrebno kot dovolj svetlobe.
Odsotnost naravne svetlobe vodi v bolezen
»Odsotnost naravne sončne svetlobe je neposredno povezana s pojavom bolezni, kot so rak, avtoimunske bolezni, diabetes, debelost, bolezni presnove,« je prepričana Deborah Burnett. Doda, da naše telo absorbira sončne žarke vse od sončnega vzhoda. »S tem, ko sonce začne svojo pot čez obzorje, povzroči, da se 12 ur kasneje v jetrih tvori vitamin D3, ki je glavni kurir sporočil za našo biološko uro. Ta nam sporoča, ali je čas za vstajanje in dnevno aktivnost ali za spanje. Vsaka celica človeškega telesa vsebuje biološko uro, ki je povezana z dojemanjem dneva in noči ter letnih časov … Če dan traja 24 ur, pa cirkadiani ritem traja 0,2 ure več; tako se mora človeško telo dvakrat dnevno sinhronizirati in uskladiti svoj 24,2-urni ritem s 24-urnim dnevnim ciklom, kar lahko stori samo s pomočjo dnevne svetlobe,« pojasni.
Poudari, da se naravna svetloba čez dan nenehno spreminja po količini in kakovosti. »Pri jasnem, sončnem vremenu je svetloba npr. opoldan najbolj nevtralna bela, proti večeru pa postaja vedno toplejša bela. Sprejemniki svetlobnih dražljajev, ki jih ima naše telo (ne zgolj naše oči), zaznavajo svetlobo in njene dražljaje pošiljajo v različne dele telesa in s tem uravnavajo naš bioritem oziroma t. i. cirkadiani ritem, kot imenujemo svojo notranjo uro,« razloži sogovornik.
Vsaj 20 % tlorisa morajo biti okenske površine
Katja Ličen Pajenk opozarja, da h kakovosti bivalnega ugodja bistveno pripomore svetloba. »Pri urejanju bivalnih, delovnih, izobraževalnih in drugih prostorov je zato smiselno izkoristiti ves potencial za naravno svetlobo,« pravi sogovornica in doda, da prostor pod streho v primerjavi z običajnimi prostori v nižjih nadstropjih nudi več možnosti za izkoristek dnevne svetlobe. »Skozi strešno okno v prostor dobimo mnogo več svetlobe kot skozi fasadno, vertikalno okno, je pa količina svetlobe, ki pride v prostor, odvisna od smeri, v katero je okno obrnjeno,« pojasni Katja Ličen Pajenk.
Včasih je dobra rešitev zajem svetlobe od zgoraj
Toda kako lahko rešimo težave s pomanjkanjem naravne osvetlitve, če prostor ne omogoča namestitve klasičnega okna? »Rešitev je zajem svetlobe od zgoraj, torej t. i. zenitalne svetlobe, ki je nekajkrat učinkovitejša od stranske, ki jo prejmemo skozi običajna okna,« pravi Novljan in doda, da so najbolj pogosta ostrešna okna, če pa zanje ni možnosti, lahko uporabimo svetlobne jaške ali svetlobne cevi, ki zbirajo naravno svetlobo na strehi in jo pošiljajo navzdol v notranje prostore.
»Kar se tiče same osvetljenosti, je to lahko povsem ustrezna rešitev, vendar moramo vedeti, da človek poleg svetlobe potrebuje tudi možnost pogleda ven, v širšo ali vsaj v ožjo okolico zgradbe. Take rešitve torej za bivalne prostore oziroma prostore, v katerih se zadržujemo dalj časa, niso primerne,« opozarja.
Doda, da slovenski predpisi s tega področja navajajo, da je treba imeti v bivalnem prostoru vsaj 20 % tlorisne površine okenskih odprtin, če želimo, da bo prostor dovolj osvetljen. »Pri tem pa ne gre le za dovolj okenskih odprtin, ampak tudi za njihovo primerno razporeditev: če je prostor ozek in dolg, potem moramo vgraditi okna tudi dovolj visoko, da osvetlijo celotno globino. Če pa je prostor širok, moramo okna razporediti po celotni širini, da zagotovimo enakomerno osvetljenost,« opozarja sogovornica. Ponazori, da na primer le ozka balkonska vrata v otroški sobi, pod katera ne moremo postaviti pisalne mize, niso dovolj.
Okna je treba opremiti tudi s senčili, da lahko močno sončno svetlobo po potrebi zastremo. Zunanja senčila so tudi nepogrešljiv pripomoček za preprečevanje pregrevanja.
