Ninna Kozorog, zdravnica nevrologinja, nevrofiziologinja, predsednica društva Humanitarček, veliko svojega časa posveča socialnim tematikam, v društvu pa pomagajo številnim, tudi starostnikom, predvsem odkar so zagnali odmeven #projektVida. Pogovarjali sva se o starostnikih, Vidah, sožitju in solidarnosti …
Ninna Kozorog | Avtor fotografije: Saso Madžarić
Kako živijo starostniki v Sloveniji?
Starostniki so zagotovo ena izmed najbolj prezrtih skupin v Sloveniji. Pozna se, da niso vpeti v sodobne komunikacijske kanale, zato ne morejo jasno povzdigniti glasu, ne morejo si izboriti pravic. Najpogosteje so preprosto vdani v usodo. Po zadnjih podatkih jih 90.000 živi pod pragom revščine. Svoje doda še socialna izolacija ob razrahljanih ali porušenih družinskih vezeh – in prepuščeni so sami sebi. Pravzaprav za nas ni nekaj neobičajnega, da srečamo starostnike, ki zadnji teden pred novo pokojnino jedo sladkor ‘na žlico’, si lakoto lajšajo s čaji ali znajo preživeti s 30 evri za hrano na mesec. Je pa žalostno, saj se zdi, da se družba tega ne zaveda.
Zadnji teden pred novo pokojnino jedo sladkor ‘na žlico’, lakoto si lajšajo s čaji … Znajo preživeti s 30 evri za hrano na mesec.
Kaj vse se dogaja, kar je skrito očem javnosti?
Saj vemo – zaprta vrata prenesejo vse. Sploh ob današnejm ‘brigam se samo zase’ načinu. Nasilje v družini – partnersko, tudi medgenracijsko, ki je, predvsem ob zlorabi alkohola, na neki način slovenska folklora, o kateri se ne govori veliko. Kot da smo se navadili, da sosed pretepa ženo že 60 let. Potem je tu lakota. Ampak to tista lakota, ko je hladilnik prazno prazen, ko je treba obrezati skorjo kruha, da se znebiš plesni, in razdeliti pašteto na tri dni. Socialna izolacija je tretje. Ali se sploh zavedamo, da marsikdo ne govori z živo dušo po nekaj tednov? Neredki pa so primeri finačnega izčrpavanja – ko mlajša generacija preprosto zaseže hišo, za katero je starostnik garal vse življenje, in ga postavi v vlažno sobico ali pa mu vzame še tistih nekaj evrov pokojnine.
In kam smo prišli, če še za svojo lastno kri ne zmoremo poskrbeti?
Pa zanemarjanje?
Zanemarjanje pa je tako ali tako nekaj, za kar se zdi, da se v naši družbi pojavlja pogosteje kot reklame med večernim filmom. Si lahko mislite, da nas kličejo svojci, da pridemo očistit stanovanje ostareli babici, ki ima dva sinova in vsaj štiri vnuke? Da nas za pomoč na domu poskušajo najeti družine, kjer živijo tri generacije pod isto streho, ker oni ne morejo ob službah skrbeti še za ostarelo mamo. Takšni primeri kažejo odnos – tako do prostovoljcev kot do starostnikov. Ta ostarela ženička je nekomu v tej družini mama, babica – kri. In kam smo prišli, če še za svojo lastno kri ne zmoremo poskrbeti?
Vas je kakšna zgodba še posebej zaznamovala? Kaj je bil vzgib za projekt Vida?
Projekt Vida je nastajal že nekaj časa. Imeli smo namreč eno bolj bolečih izkušenj v društvu, to je zgodba Vide. Nekako smo potrebovali nekaj let, da smo se opogumili in javno izpostavili stasrostnike. Simbolno pa projekt poimenovali #projektVida, obenem v spomin na Vido, po drugi strani pa Vida pomeni tudi življenje.
Prva Vida
Da ni prišla v trgovino, je opazila trgovka. Iskali so jo, čeprav o njej niso vedeli nič. Naslednji dan so jo šli iskat ponovno, se ustavili ob zanemarjeni hiški z mijavkajočim muckom, kjer so našli gospo. Suhcana, zgubana je ležala na divanu, v lastnih izločkih, s polno ranami, hropla. Poklicali so rešilca, zaradi podhranjenosti, dehidracije, pljučnice je umrla čez nekaj dni v bolnišnici. Ime ji je bilo Vida.
Kakšni so odzivi ljudi – zdaj, ko vemo, kaj se dogaja?
Sam #projektVida je presegel naša pričakovanja, zato smo tudi pripravili portal na www.projektvida.org. In v zadnjem letu nam je uspelo nekako ‘precepiti’ ljudi, da ni smisel, da samo preusmerimo skrb na drugega, ampak da je pomembno, da smo ljudje. To pomeni, da preprosto pomagamo tudi sami, zato smo na portalu zbrali nasvete, formularje. #vid prijav imamo tedensko med 10 in 20. Od tega jih vsaj 2/3 lahko rešijo prijavitelji sami z našo pomočjo.
Smo Slovenci solidarni?
Slovenci smo kampanjsko solidarni – in kot sama pravim, pogosto smo Facebook solidarni. Všečki, delitve – to nam ne dela težav. Donacija oblačil tudi ne – predvsem če moramo na hitro pospraviti omaro, se znebiti odej. Delajo pa nam težave akcije, ki zahtevajo angažiranost. Že nekaj let opozarjamo, da nobena humanitarna akcija ni nadomestek za smetišče. In nobena se ni dolžna ob 22. uri zvečer voziti po jogi, ker se je nekdo odločil ravno takrat pospravljati. Češ, #Saj ga vi potrebujete.«. Sami vedno zbiramo ciljno in ciljano.
Za kavo s kolegi imamo še vedno čas – kaj pa s 86-letnim dedkom?
Ali nam mora solidarnost zaukazati država?
Bolj se zdi, da nam jo zaukazuje sosed, kolega, znanec na Facebooku, Instagramu. Se pravi instant družba in instant pojavljanje slednjega. Poglejmo primer korone spomladi. Vedno znova smo opozarjali, da naj se ljudje držijo priporočil NIJZ. Vse humanitarne organizacije smo iz terena umaknile prostovoljce, ki so bili rizična skupina, dostave so bile brezkontaktne. Pa ne zato, ker se nam ne bi ljubilo tri mesece delati (z brezkontaktno dostavo in takšnim načinom je dela še več), ampak ker smo poskusili zaščititi najranljivejše. A ljudje so to preprosto izoristili za samopromocijo. Še nikoli ni bilo toliko samostojnih akcij kot takrat. In še nikoli toliko zlorab. Je pa v Mariboru precej zaživela medsosedska pomoč in zahvaljujoč nekaterim resnično pravim prostovoljcem je ta medsosedska pomoč dejansko pomagala starostnikom, pa čeprav zanjo niso bili na naslovnicah.
Ali različne generacije v današnjem času sploh lahko živimo v sožitju?
Vse je mogoče. Odvisno je predvsem od spoštovanja. Spoštovanje pa je stvar vzgoje. Zaključen krog. Vsekakor pa hiter tempo življenja ni ravno najbolj primeren za poglabljanje medgeneracijskih odnosv, prej nasprotno. Zato je na vsakem posamezniku, koliko se mu zdi vredno vlagati v odnos z dedkom in/ali babico. Za kavo s kolegi imamo še vedno čas – kaj pa s 86-letnim dedkom?
Dobra praksa medgeneracijskega sožitja
Ninna Kozoog izpostavlja projekt Doma Danice Vogrinec v Mariboru, kjer poleti nudijo druženje s starejšimi – gre za počitniško varsto za otroke v Domu: »To se mi zdi še posebej simaptično. Sami smo imeli pred leti projekt ‘Najemi dedka/vnuka’, ki so se ga starostniki tudi zelo veselili, a nekako otroci niso bili zelo dovzetni.«
