Kako se posamezni domovi za starejše spopadajo s ponovno slabo epidemiološko situacijo, kaj so se naučili spomladi, kako jim pomaga država in kako drugi povezovalni deležniki? Kako v tej situaciji pomagajo stanovalcem in – jih je sploh kdo vprašal, kako se počutijo oni?
»Življenje v domovih v prvi vrsti kroji epidemiološka slika v lokalnih okoljih, v katerih delujejo ali iz katerih prihajajo svojci stanovalcev. Kot vemo, so razlike po številu potrjenih okužb med občinami kar precejšnje, zato nekateri domovi omogočajo obiske svojcev in izhode stanovalcev, drugi pa so bili prisiljeni poostriti zaščitne ukrepe. Vse pa skrbi porast odkritih okužb v Sloveniji v zadnjem obdobju, saj to pomeni, da postaja preprečevanje vnosa virusa v dom žal vse težje,« uvodoma povedo na Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS).
V primerjavi s stanjem marca pravijo, da imajo v domovih danes zagotovo več znanja o koronavirusu, da so nanj bolje pripravljeni. »Izredno pozornost namenjajo izvajanju zaščitnih ukrepov, kot so higiena rok in kašlja ter ustrezna fizična razdalja, in okrepljeno spremljajo zdravstveno stanje tako stanovalcev in zaposlenih kot tudi obiskovalcev. Prav tako so bili vzpostavljeni določeni protokoli, ki določajo ukrepanje glede na oceno tveganja. Precej boljše je tudi stanje glede zaščitnih sredstev in opreme,« pojasnjujejo.
https://diafit.si/
Kadrovska podhranjenost se vleče že dolgo časa
Že pred epidemijo so se domovi soočali s pomanjkanjem zaposlenih. Ponavljali so razpise za delovna mesta, na katere pa niso dobili prijav. »Tesno s tem so povezani tudi zastareli kadrovski normativi, ki ne ustrezajo več potrebam stanovalcev. Dejstvo je, da domovi potrebujejo več zaposlenih – tako na področju zdravstvene nege kot socialne oskrbe – da bi lahko odgovarjali na vedno večje potrebe stanovalcev,« povedo na SSZS, kjer ocenjujejo, da bi potrebovali približno 25 % več zaposlenih na socialni oskrbi in še večji odstotek zaposlenih za izvajanje zdravstvene nege in rehabilitacije.
Zelo dobrodošel korak v pravo smer po besedah SSZS predstavlja 26 milijonov evrov, ki jih je za dodatne kadre namenilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Upajo in verjamejo, da bodo sledili še drugi.
V Skupnosti so se hkrati dogovorili, da si bodo domovi v primeru pojava okužb medsebojno pomagali s kadri na osnovni in socialni oskrbi. »Želimo pa si, da bi tovrstne kadrovske težave sistemsko uredila država, predvsem za zdravstveni del kadra, vendar do zdaj nismo naleteli na posluh odločevalcev. Ko se pojavi virus v posameznem domu, se je ta prisiljen soočiti še s hudo kadrovsko stisko, saj so delavci, ki so bili v stiku z okuženo osebo, napoteni v samoizolacijo ali pa zbolijo,« še izpostavijo.
Hrastnik: od žarišča do zbiranja podpisov za gradnjo novega doma
Nadaljnje širjenje okužb s koronavirusom, vse večja kadrovska stiska in izgorevanje zaposlenih v Domu starejših Hrastnik so julija potrdili številna opozorila Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, da smo ponoven pojav koronavirusa v domovih za starejše pričakali brez sistemskih rešitev, ki bi upoštevale izkušnje iz prvega vala epidemije.
SSZS je ob tem opozarjala Ministrstvo za zdravje, da je v prizadetih domovih dolžno nemudoma zagotoviti potrebno število zdravstvenih delavcev: »Ne pa, da reševanje kadrovske stiske stihijsko prelaga na domove za starejše, nevladne organizacije, lokalne skupnosti in prostovoljce.«
Minister za zdravje, Tomaž Gantar, je že takrat spomnil, da ta dom zaradi kadra sploh ne bi smel delovati. »Dom ima namreč prostorsko nižji standard,« je pojasnil. V zadnjih dneh septembra so v Hrastniku začeli zbirati podpise v podporo peticiji za gradnjo novega doma starejših občanov.
Novi val pričakali brez sistemske ureditve?
Da smo nov pojav okužb s koronavirusom v domu za starejše pričakali brez sistemske ureditve, ki bi zagotavljala nujno potrebno hitro osamitev vseh obolelih stanovalcev izven doma, je SSZS opozorila že na začetku poletja. »Ministrstvo za zdravje kljub nenehnim opozorilom, da večina domov nima niti osnovnih pogojev za izvajanje popolne osamitve, ni zagotovilo ustrezne lokacije ali več lokacij za osamitev izven domov za starejše, od teh pa še naprej zahteva vzpostavitev treh ločenih con, kar pa v večini primerov ni izvedljivo. Tovrstno zadrževanje obolelih s koronavirusno boleznijo v domovih za starejše je v jasnem neskladju z zakonodajo in predstavlja tudi kršitev pravic zdravih stanovalcev,« so opozorili.
Vztrajajo pri tem, da je ob pojavu okužb s koronavirusom obolele treba nemudoma in brez odlašanja osamiti izven doma, saj lahko le tako učinkovito zajezimo nadaljnje širjenje okužb. »Osamitev izven doma ne more biti predmet vsakokratnega zamudnega dogovarjanja ali celo improvizacije, temveč potrebujemo sistemsko ureditev, ki bo takšno ukrepanje vnaprej predvidela v vseh prizadetih domovih in jim s tem omogočila hitro odzivanje,« je julija povedal Denis Sahernik, v. d. sekretarja Skupnosti. »Ponovno poudarjamo, da večina domov za starejše nima osnovnih prostorskih, tehničnih, kadrovskih in drugih virov za izvajanje popolne in učinkovite osamitve oseb, okuženih s koronavirusom, kot to zahteva veljavna zakonodaja.«
Osamitev oseb s koronavirusno boleznijo v domu za starejše namreč, kot poudarjajo, ne le, da ni primerna in učinkovita, temveč je v neskladju z veljavno zakonodajo, kot sta Zakon o nalezljivih boleznih in Pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni in posebnih ukrepih za njihovo preprečevanje in obvladovanje, v katerem 12. člen predpisuje, da se bolnike, za katere je obvezna popolna osamitev, osami v pooblaščenem zdravstvenem zavodu, v posebnem prostoru z zagotovljeno visoko stopnjo varnosti za preprečitev širjenja povzročitelja.
Zdravniki v domovih: polovica stanovalcev je nepokretnih
Sekcija domskih zdravnikov, ki deluje v okviru Združenja zdravnikov družinske medicine, je konec julija javno podprla zahtevo Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, da je treba ob pojavu okužb s koronavirusom v domu za starejše obolele stanovalce nemudoma osamiti izven doma.
»Omogočiti jim je treba, da se sami odločijo, v kolikšni meri potrebujejo zaščito in skrb, da to zanje še pomeni kakovost življenja.«
»V domovih za starejše biva približno 21.000 stanovalcev, povprečno starih 85 let. Polovica je nepokretnih in potrebuje nego 24 ur na dan. Večini mora osebje pomagati pri prehranjevanju, osebni negi in drugih vsakodnevnih opravilih, vse to pa so tesni stiki, ki omogočajo prenos koronavirusa,« je povedala dr. Tanja Petkovič, predsednica Sekcije domskih zdravnikov. Tudi Sekcija je poudarila izrazit kadrovski primanjkljaj, ki povzroča tudi to, da so zaposleni na oddelkih vsak dan v stiku z mnogimi stanovalci in sodelavci. »Ob pojavu okužb se zato domovi soočajo z velikimi organizacijskimi težavami, ki jih še zaostri kadrovski izpad zaradi okužb med zaposlenimi in preventivne samoosamitve. Hkrati večinoma arhitekturno niso zasnovani tako, da bi omogočali varno osamitev obolelih. Vse to moramo dosledno upoštevati pri snovanju in izvajanju ukrepov za zaščito zdravja prebivalcev, ki jih zaradi številnih pridruženih bolezni koronavirus najbolj ogroža,« so pojasnili zdravniki.
»Le s skupnim odgovornim ravnanjem bomo lahko v kar največji možni meri zaščitili vse ranljive skupine, med katere sodijo tudi starejši.«
Starejšim je treba omogočiti, da se sami odločijo
»Nova realnost življenja s koronavirusom pred nas brezkompromisno postavlja zahteve, da zapolnimo razpoke v sistemih, ki so bile leta zanemarjane. Pri skrbi za starejše je treba urediti dolgotrajno oskrbo in poskrbeti, da se zmanjša število tistih, ki živijo v revščini, čeprav so dali družbi pretežni del svojih mladostnih prizadevanj. Nujno je treba investirati v javni zdravstveni sistem, saj bodo le tako lahko imeli dostop do zdravstvenih storitev vsi, ne glede na prihodke,« je ob Mednarodnem dnevu starejših, 1. oktobra, opozoril tudi Varuh človekovih pravic Peter Svetina.
Ob tem je poudaril, da je treba starejše vključevati v odločanje o svojih pravicah in načinu življenja in jih ne pokroviteljsko odrivati pod krinko zmanjšanih psihofizičnih sposobnosti ali drugih oviranosti: »Omogočiti jim je treba, da se sami odločijo, v kolikšni meri potrebujejo zaščito in skrb, da to zanje še pomeni kakovost življenja.«
Primanjkuje tudi služb za podporo starejšim
Varuh še dodaja, da je treba na splošno spodbujati pozitiven odnos do staranja in biti pozoren do vseh neželenih oblik, kot so nasilje nad starejšimi ali starizem, ki je v družbi prisoten, a ne zaznan v zadostni meri, ter ukrepati – še preden te neželene oblike postanejo ‘normalen’ del vsakdana.
Posebna skrb odločevalcev mora biti po mnenju varuha Petra Svetine usmerjena v sistemsko ureditev socialno vključenosti starejših, kar je mogoče uresničevati tudi z zasledovanjem smernic deinstitucionalizacije. To poudarjata tudi kohezijska politika Evropske unije in socialni naložbeni sveženj.
»Starejšim je treba omogočiti izbiro, ali želijo živeti v domačem okolju ali v ustrezni ustanovi. Potem pa zagotoviti, da zanje tam skrbi strokovno usposobljeno, številčno zadostno in za svoje delo ustrezno plačano osebje, saj tudi to prispeva h kakovosti odnosov in zvišuje raven kakovosti življenja. Ne samo osebja v domovih, primanjkuje tudi ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki želijo prebivati doma, pa brez ustrezne pomoči ne zmorejo več živeti sami,« Svetina našteje izzive za oblikovalce socialnih politik.
Prepogosto je prizadeto dostojanstvo starejših, zakonodaje za pravice starejših ni
Varuh starejše pogosto obiskuje v domovih za starejše, v dnevnih centrih in stanovanjskih skupinah, člani Državnega preventivnega mehanizma pa skrbijo tudi za pravice starejših na krajih, kjer je njihova prostost omejena, to je v psihiatričnih bolnišnicah, zaporih in varovanih oddelkih socialno-varstvenih zavodov.
Zaradi pomanjkanja kapacitet v domovih za starejše, predragih storitev in posledično njihove neenake dostopnosti za vse, ki jih potrebujejo, institucija Varuha pogosto ugotavlja kršenje načela socialne države: »Prepogosto je prizadeto človekovo dostojanstvo, ko posameznik ali njegova družina nimata osnovnih pogojev za zadovoljevanje svojih temeljnih potreb ali so pahnjeni v revščino. Med najbolj ogroženimi so prav starejši, znotraj zaprtih zidov pa so kršitve še pogostejše.«
Ob Mednarodnem dnevu starejših je izrazil tudi skrb, da še ni mednarodnopravnega instrumenta, ki bi celostno urejal pravice starejših: »Pozdravljamo zavzemanje slovenske zunanje politike glede pravic starejših v Organizaciji združenih narodov, vendar pa bi si želeli, da bi se to zavzemanje bolje odražalo tudi v Republiki Sloveniji s sprejetjem ustrezne zakonodaje in ukrepov ter na splošno z odnosom države do starejših ljudi.«
Kakšni so načrti, če bo taka situacija trajala še več let?
Na naše vprašanje, ali imajo domovi (oz. država) kakšen načrt, kako bodo reševali težave, če nas bo virus ogrožal več let, v SSZS odgovarjajo, da je nemogoče načrtovati za primer, da bi se morali s pandemijo soočati še več let. »Zdaj vse vire in moči usmerjamo v obdobje pred nami, saj strokovnjaki napovedujejo zelo zahteven zimski čas, ko se v domovih že sicer soočamo z drugimi respiratornimi težavami in obolenji,« pravijo in pozivajo vse prebivalce, da z doslednim upoštevanjem vseh preventivnih ukrepov prispevajo k preprečevanju širjenja okužb s koronavirusom. »Le s skupnim odgovornim ravnanjem bomo lahko v kar največji možni meri zaščitili vse ranljive skupine, med katere sodijo tudi starejši,« zaključijo.
Kaj pravijo stanovalci domov za starejše?
Zagovornik načela enakosti je nedavno izvedel anketo o položaju stanovalcev domov za starejše med epidemijo Covid-19. »Namen ankete je bil zbrati informacije neposredno od tistih, ki so jih strogi zaščitni ukrepi za preprečevanje širjenja novega koronavirusa najbolj prizadeli in tako poglobiti razumevanje situacije,« pove Zagovornik Miha Lobnik. Anketo je delno ali v celoti rešilo 87 stanovalcev, 597 bližnjih ali svojcev stanovalcev domov, 72 (od 102) direktorjev, 427 drugih zaposlenih v domovih za starejše in 84 sodelavcev nevladnih organizacij, ki delujejo na področju starejših.
Prvi izsledki ankete, kot sporoča Zagovornik, kažejo, da je večina stanovalcev ocenila, da so imeli pomanjkljive informacije o tem, kdo je ob okužbi upravičen do bolnišničnega zdravljenja. Dve tretjini stanovalcev sta ocenili ukrepe za smiselne, hkrati pa je skoraj 60 % stanovalcev povedalo, da so se zaradi omejitev počutili slabše, večina je pogrešala druženje s svojci. Svojci stanovalcev pa so večkrat navedli, da so ti med epidemijo psihološko in fizično zelo upehali.
