Podpiram gospodarski razvoj. Navsezadnje kot novinarka že dobri dve desetletji pokrivam predvsem gospodarstvo in zelo dobro razumem, kaj vse je odvisno od njega. Podpiram podjetja, ki se trudijo poslovati dobro, zagotavljajo delovna mesta in preživetje mnogim, poleg tega pa jim je mar tudi za okolje in zdravje ljudi.
Odločno pa nasprotujem brezpogojni rasti za vsako ceno, prevladi kapitala nad okoljem, pohlepu in politikom, ki ob pritoževanju ljudi nad onesnaževanjem in zastrupljanjem zamahnejo z roko in pavšalno ugotovijo, da »je vse v zakonskih mejah« ali pa da težave izvirajo iz prejšnjega časa. Jezi me, da je ogromno »okoljskih zgodb«, kot je Anhovo, po več letih še vedno brez epiloga in da v tej državi ne znamo (ali nočemo) priznati in popraviti zmot, ko jih uvidimo. Saj veste, tudi uporaba azbesta je bila nekoč zakonita, v prejšnjem stoletju je bila izredno pogosta raba priljubljenega sintetičnega insekticida DDT, ki so ga med drugim uporabljali tudi za zaščito otrok pred zajedavci, zdravniki pa so kajenje oglaševali kot zdravo … Včasih do napake pride dobronamerno, pa vendar z njo škodujemo. Naloga uradnih institucij je, da napake odkrijejo, prepoznajo, odpravljajo in da popravljajo krivice. In tega v Sloveniji manjka.
Nedavna epidemija je svet tako rekoč ustavila, narava pa je v izredno kratkem času dokazala, kdo je tisti, ki ji škodi, in kako hitro se je sposobna obnoviti, ko omeji (ali odstrani) največjega »škodljivca« – človeka. Smo se iz te izkušnje kaj naučili? To, da je zdaj čas za reorganizacijo vseh plasti družbe, da je priložnost za novo pot, drugačno, do okolja in človeka bolj prijazno prihodnost, je postalo v času karantene prava mantra. In kaj se dogaja zdaj? Vse bolj se mi zdi, da smo na razpotju znova zgrešili in da se vračamo v stare vzorce, kjer prevladuje pohlep, kjer je nujna brezpogojna rast gospodarstva, kapital pa edino merilo uspeha. Bomo nekoč dihali, pili in jedli denar? Res ne zmoremo pogledati širše in najti rešitev, ki bodo zagotavljale blaginjo človeka in hkrati tudi narave?
