Simona Drevenšek
Raziskava podjetja Steelcase je pokazala, da preurejanje vrst miz v učilnici v združene konfiguracije izboljša vidike učenja, kot so aktivno sodelovanje, ustvarjanje obogatene izkušnje, večji fokus, podajanje povratnih informacij, boljša stimulacija in podobno. Vzgojitelji, ki sprejemajo drugače zasnovane učilnice, se zavedajo, da ureditev pohištva, osredotočenega na učitelja, osami učence in omejuje njihovo učenje.
Albert Einstein, eden vodilnih intelektualcev našega časa in vzgojitelj, je nekoč dejal, da svojih učencev ne poučuje. »Poskušam samo zagotoviti pogoje, v katerih se lahko učijo.« Minilo je nekaj desetletij, preden so izobraževalni sistemi po vsem svetu začeli dojemati njegovo filozofijo. Zasnovi notranje opreme za učni prostor, pa najsi bo učilnica v osnovni šoli ali vrtcu ali pa učenčeva soba, namenjamo danes veliko več pozornosti kot nekoč, saj zagotavlja tudi optimalno okolje za akademski dosežek. Prav zadnje je pomemben kazalec uspešnosti za učitelje in vzgojitelje. V današnjem svetu se namreč vse vrti okoli izboljšanja učnih dosežkov, vključno s financiranjem, poklicnim razvojem učiteljev, izvajanjem standardiziranih testov …
Boljši učni dosežki
Povezava med načrtovanjem učilnice in uspešnostjo učenja je več kot le domneva. To ne nazadnje podpirajo tudi znanstvene raziskave. Študija iz leta 2015, objavljena v reviji »Building and Environment«, je pokazala, da lahko sprememba nekaterih temeljnih elementov oblikovanja učilnic izboljša uspešnost učenja za 16 odstotkov. Glede na študijo so dejavniki, kot so kakovost zraka, razsvetljava in občutek lastništva učencev, vplivali na sposobnost učenja.
Raziskava podjetja Steelcase je pokazala, da preurejanje vrst miz (te so bile nekoč skrbno poravnane v vrste) v združene konfiguracije izboljša vidike učenja, kot so aktivno sodelovanje, ustvarjanje obogatene izkušnje, večji fokus, podajanje povratnih informacij, boljša stimulacija in podobno. Vzgojitelji, ki sprejemajo drugače zasnovane učilnice, se zavedajo, da ureditev pohištva, osredotočenega na učitelja, izolira učence in omejuje njihovo učenje.
V slovenski arhitekturi imajo vrtci in šole posebno mesto
Slovenija v tem pogledu sledi tujini. Vrtci in šole imajo v slovenski arhitekturi že od nekdaj posebno mesto. »Posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v Sloveniji zgrajenih več izjemnih vrtcev in šol,« pravi arhitektka Maja Ivanič, ki je skupaj z Anjo Planišček, Andražem Intiharjem in Uršo Habič zasnovala vrtec Pedenjped, enota Pedenjcarstvo v Ljubljani. S tematiko kakovostnega snovanja vzgojno-izobraževalnih institucij so se v zadnjih letih večkrat ukvarjali tudi v galeriji DESSA, kjer so 27. januarja letos odprli razstavo Arhitektura za po(d)uk: Analiza izbranih stavb vrtcev in osnovnih šol v Sloveniji.
»Otroci potrebujejo urejen in varen prostor, ki jih spodbuja pri igri, ustvarjanju in razmišljanju, pa tudi pri umirjanju. Glede na sodobne vzgojno-izobraževalne prakse, pri katerih vzgoja in pouk ne potekata več v zaprti igralnici/učilnici, temveč na različnih nivojih in med različnimi generacijami, bi morali biti prostori vrtcev in šol odprti, večnamenski, fleksibilni, prilagodljivi različnim ravnem uporabe, omogočati bi morali združljivost v večje ali manjše enote, povezovanje notranjega in zunanjega prostora,« pravi Ivaničeva. Dodaja, da morajo biti prostori tudi naravno osvetljeni in prezračevani. Tudi premišljena akustična zasnova zelo vpliva na umirjenost otrok: »Pogled iz igralnice ali učilnice mora biti pomirjajoč, blagodejen: najlepši je pogled v drevesne krošnje, ki poleti tudi senčijo in s tem naravno hladijo pročelje stavbe, zagotavljajo višjo kakovost zraka, ptičje petje pa pomirja otroke in učitelje.«
Kako opremiti učilnico?
Kako naj bo torej urejen učinkovit prostor za učenje? Čeprav ni ene same zasnove učilnice, ki bi bila uporabna za vse, je treba upoštevati nekaj osnovnih pravil. »Ko načrtujemo učilnice v šoli ali vrtcu, pediatrične ambulante ali pa kakšne druge prostore v objektu javnega značaja, moramo pri načrtovanju upoštevati pravilnike, uredbe in predpise, ki veljajo za posamezni primer. Zato moramo kreativnost v takih situacijah prilagoditi zakonodaji,« pravi arhitektka Tina Jerman, vodja projektov pri Studiu AB. »Pa vendar smo lahko ob projektiranju oziroma načrtovanju inovativni in v okviru dovoljenega ustvarimo kakovosten prostor za naše najmlajše,« pove. Opozori, da se moramo, kadar se lotimo načrtovanja za otroke, zavedati, da se bo v tem prostoru otrok razvijal in oblikoval v končno osebnost. Zato je zelo pomembno, da se v prostoru dobro počuti.
Elementi opreme naj bodo večnamenski
Jermanova svetuje, naj bodo prostori, ne glede na to, ali gre za javni objekt ali otroško sobo, »svetli, s čim več naravne svetlobe, opremljeni z naravnimi materiali in predvsem umirjenih, sproščujočih barv«. Maja Ivanič doda, da naj bi bili elementi notranje opreme večnamenski, didaktični, vsaj nekateri tudi pomični in sestavljivi: »Tako se lahko učilnica hitro prilagodi različnim konceptom in nivojem pouka. Barve bi morale biti umirjene, površine iz naravnega lesa, kot je vezana plošča ali lepljen les, oddajajo prijeten naravni vonj.« Opaža tudi, da v večini slovenskih šol prevladuje rumena barva sten v kombinaciji s pohištvom iz iverala v umetnem vzorcu bukve, mnogokrat se pojavi tudi močna modra barva. »Rumena barva je res topla, a je med vsemi barvami tudi najbolj agresivna in ta njena lastnost zagotovo vpliva na otroško podzavest, ki se odziva agresivno, uporniško,« pravi Ivaničeva.
Kakšne materiale izbrati?
Ker se ljudje najbolje počutimo v prostoru, v katerem so naravni materiali, ti še toliko bolj pozitivno vplivajo na otrokov razvoj, pravi Tina Jerman. »Naravni materiali so prijetnejši in toplejši na dotik, nimajo negativnih vplivov na naše zdravje. Hkrati so različnih tekstur, kar omogoča otroku neke vrste spoznavanje oziroma učenje,« pove. Pravi, da se ljudje vse bolj zavedamo negativnih vplivov umetnih materialov, zato so čedalje bolj priljubljeni ekološki materiali, ki se uporabljajo pri talnih oblogah, pohištvu in tudi pri stenskih barvah.
Kako opremiti otrokovo sobo?
Oprema in njena postavitev zelo vplivata na otrokov razvoj in tudi na izobraževalni proces. »Sprva otrok vsak prostor, ki mu je namenjen, dojema kot igralnico, šele nato kot del učnega procesa oziroma svojo sobo kot spalnico. Zato je pomembno, da prostore načrtujemo kot mikro ambiente, ki otrokom že nakažejo, kateri prostor je namenjen učenju, igranju ali spanju,« pravi Tina Jerman. Doda, da običajno spalni del uredimo v mirnejšem delu sobe, ki je temnejši oziroma slabše osvetljen, učni del pa umestimo ob vir naravne svetlobe. Maja Ivanič opomni, da če si šolarji sobo delijo z brati ali sestrami, je dobrodošlo, da je pohištvo razmeščeno in oblikovano tako, da jim omogoča druženje, hkrati pa tudi individualnost in mir za učenje.
Omogočimo otroku vzdrževanje reda
»Oprema šolarjeve sobe je lahko zelo preprosta – delovna površina z ergonomsko oblikovanim stolom in odlagalno površino. Prav je, da desničarjem svetloba pada na mizo z leve strani, levičarjem pa z desne,« pravi Ivaničeva. Jermanova svetuje, naj bo oprema nezahtevna za vzdrževanje, preprostih oblik, predvsem pa dostopna za otroke, da bodo lahko svoje stvari sami pospravljali in zlagali: »Če so elementi funkcionalno jasno definirani, otroku omogočimo vzdrževanje reda. Pomembno je, da otroci v učilnici ali svoji sobi vedo in ločijo, kje je prostor za učenje, prostor za igro in počitek, saj se s tem že od malega naučijo discipline in delovnih navad,« pove Jermanova. Opozori, da na počutje v prostoru zelo vplivajo tudi barve, zato je pomembno, da te niso preveč intenzivne in da jih ni preveč. Svetuje svetle, umirjene tone, ki na otrokovo počutje in razpoloženje vplivajo prijetno in sproščujoče.
»Prostorska izkušnja, ki jo otrok doživlja vsakodnevno prav v obdobju svoje največje umske senzibilnosti, nima le trenutnega učinka, temveč bo za vedno ostala v otroški podzavesti in oblikovala njegovo bivalno kulturo, estetske vrednote, ustvarjalnost, s tem pa tudi njegov odnos do vrstnikov, soljudi, družbe,« pravi Ivaničeva. Doda, da prostor in njegova oprema zavestno in podzavestno vplivata na vse nas, posebej na otroke: »V urejenih prostorih smo pozitivno naravnani, ustvarjalni, medsebojni odnosi so boljši kot v neurejenih prostorih ali v prostorih, ki nam na podzavestni ravni vlivajo strah ali povzročajo agresijo.«
Zunanji dejavniki občutno vplivajo na učenje
Raziskava Healthy Homes Barometer (HHB) 2016 je pokazala, da lahko nekatere zunanje okoliščine za 15 odstotkov izboljšajo sposobnosti za učenje. Ena od njih je naravna osvetlitev. Po raziskavi kar 76 odstotkov Evropejcev prižge luč zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe v prostorih tudi v času, ko zunaj sije sonce. Znano je, da umetna svetloba negativno vpliva ne le na učne sposobnosti, ampak tudi na splošno počutje, zato je zagotavljanje sončne svetlobe v otroških in mladinskih sobah pa tudi v učilnicah in igralnicah zelo pomembno. V mansardnih stanovanjih je na primer pri enako veliki stekleni površini osvetlitev s strešnim oknom za vsaj 30 odstotkov boljša.
Drugi pomembni dejavnik je tudi ustrezno zračenje prostorov, v katerih se igrajo in učijo otroci. Raziskave so namreč pokazale, da pomanjkanje svežega zraka zmanjšuje zmožnosti za učenje, zato je treba na primer učilnice med poukom večkrat prezračiti, otroško sobo pa trikrat na dan. Najbolj učinkovito je večkratno nekajminutno zračenje »s prepihom«, torej z na široko odprtimi okni in vrati, in sicer ne glede na vreme. Med kratkotrajnim zračenjem skorajda ni izgub toplote, stopnja vlage v hladnem zraku pa je zelo majhna. A. Š.
Koliko poznosti namenjamo ureditvi učilnic v Sloveniji?
Glede na velik pomen oziroma učinek, ki ga ima prostor na posameznika, bi morala biti arhitektura vzgojno-izobraževalnih institucij najvišjega kakovostnega razreda, meni Ivaničeva. »Čeprav se lahko v Sloveniji pohvalimo z izjemno visokim standardom vrtcev in šol, tako na ravni kurikuluma kot na ravni prostorskih normativov, je sistem javnih naročil, ki pred kakovost postavlja najnižjo ceno, zaviralec arhitekturne ustvarjalnosti in inventivnosti. Na srečo je bilo v zadnjih petnajstih letih veliko novih vrtcev zgrajenih prek javnega arhitekturnega natečaja, v katerem strokovna komisija pred merilo cene postavlja prostorsko in oblikovno kakovost. Če bi zakonodaja v obvezno izvedbo javnega arhitekturnega natečaja vključila tudi številne manjše projekte, kot so dozidave in energetske prenove, ki od leta 2005 prevladujejo v gradbeništvu, bi se splošna kakovost prostora občutno dvignila,« je prepričana sogovornica. Doda, da bi bilo treba posodobiti tudi pravilnike in normative za gradnjo vrtcev, saj da toga prostorska določila ne omogočajo sodobnih pedagoško-vzgojnih praks. Poudari, da te danes temeljijo na aktivnih izkušnjah, medgeneracijskem sodelovanju in vključevanju otrok različnih potreb in sposobnosti. Zato bi normativi morali narekovati odprte, dinamične in fleksibilne prostorske zasnove, uporaba trajnostnih materialov pa bi morala biti samoumevna. »Seveda pa dobesedno branje še tako dobro napisanih normativov ne zagotavlja tudi dobre arhitekture. Ta je odvisna predvsem od senzibilnosti in izkušenj arhitekta in naročnika,« sklene Maja Ivanič.
