Andreja Šalamun
Je slovenski vzgojno-izobraževalni sistem v zadnjih letih naredil korake v pravo smer? Kakšne cilje si postavljamo in kaj počnemo, da bi jih uresničili? Preverili smo, kako sistem vidijo tisti, ki so del njega, ki se dnevno srečujejo z njegovimi pomanjkljivostmi in prednostmi. Kaj jim je všeč in kaj bi spremenili?
Ingrid Prodan, pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok v vrtcu Koper:
»Vzgojno-izobraževalni sistem v Sloveniji je, splošno gledano, dober, vendar ima nekaj pomanjkljivosti. V Sloveniji je bil na primer sistem vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne vrtčevske skupine dobro sprejet, vendar strokovni delavci opažamo pri tem veliko pomanjkljivost – pomanjkanje ustrezno izobraženega kadra. Otrok s posebnimi potrebami si zasluži strokovno usposobljeno osebo, ki ga bo znala pravilno obravnavati, ga vključiti v delo in dinamiko skupine ter mu omogočiti napredek v razvoju. Današnji sistem pa omogoča, da za spremljevalca otrok s posebnimi potrebami v vrtčevsko skupino pošljejo osebo, ki je običajno težje zaposljiva (na primer prek javnih del). Zagotovo niso vse osebe primerne za vzgojno delo v vrtcu, kaj šele za delo z otroki s posebnimi potrebami, ki zahtevajo drugačna, specifična znanja. Taka oseba ne koristi ne otroku s posebnimi potrebami ne strokovnim delavkam, pa tudi drugim otrokom v skupini ne. Na tem področju bi bilu nujno kaj spremeniti, da bi bilo delo kakovostnejše, strokovnejše in prijaznejše za vse udeležence.«
Karmen Gec Hočevar, vzgojiteljica predšolskih otrok v Vrtcu Sežana:
»Spominjam se prvih let dela v vrtcu, to je od leta 1997, ko smo delali prve korake pri uvajanju vsebinske prenove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja (Kurikulum za vrtce). Takrat nisem natančno vedela, kaj ta prenova v praksi pomeni, jasno pa je bilo, da je šlo deloma tudi za spreminjanje miselnosti, ki je bila takrat močno ukoreninjena v družbi (in s tem tudi v vrtcu). Takrat je namreč veljala ideologija ‘za vse enako’, pomembne so bile načrtovane vsebine, rutine so potekale ustaljeno, brez globljih razmišljanj o ustreznosti.
Kurikulum je zastavil vsebine na podlagi demokratizacije, upoštevajoč razlike med otroki, poudaril je individualnost in zasebnost posameznika. Danes so vsebine kurikuluma že dobro vpeljane. Vse bolj čutim, da sem pri organiziranju dela v skupini svobodna. Prav gotovo so izkušnje tiste, ki ti dajo avtonomnost in samozavest, vendar menim, da smo kljub temu postali kot ustanova veliko bolj odprti za spremembe, prijaznejši do otrok in staršev, ustvarjalnejši, bolj avtonomni smo pri izvajanju dnevne rutine, več časa imamo zanjo …
Slovenski izobraževalni sistem je zastavljen odprto, zajema široko polje področij in je celovit. Vprašanja pa se mi postavljajo na področju same izvedbe. V praksi smo naredili velik korak in napredek v tem, da lahko vsebine prilagajamo otrokom, da zanje nimamo časovnih omejitev, da smo postali strpnejši, bolj odprti in verjetno tudi bolj ustvarjalni. Pozitivni sta izmenjava dobrih praks in tudi to, da se več pogovarjamo o težavah, s katerimi se srečujemo. Pomembna se mi zdijo strokovna srečanja, izmenjava mnenj, a tudi kakovostna izobraževanja na vseh področjih, ki omogočajo širino v razmišljanju in s tem pri delu. Ker je njihova dostopnost zelo odvisna od financiranja vrtca, menim, da bi moralo biti sistemsko določeno več (kakovostnih!) izobraževanj. Veliko vprašanj se pojavlja tudi na področju vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke – tudi tu je izrednega pomena ustrezno izobraževanje strokovnih delavk.
Kot vzgojiteljici mi je zelo pomembna metodika dela. Čedalje bolj se poudarja, da naj bodo otroci pri procesu učenja čim bolj aktivni, da jim ne ‘serviramo’ znanja, naj imajo dovolj časa, da sami pridejo do spoznanj. Predlagala bi več učenja na tem področju (izvedba). Ker pa je v današnjem tehnološkem času zelo pomembno, da imajo otroci dovolj gibanja, bi bilo dobro uriti se v metodiki učenja prek gibanja. Tukaj bi mogoče omenila prostorske normative za vrtec, ki se mi ne zdijo ustrezni.
Sicer pa – spremembe so stalnica življenja in na vsakem posamezniku je (sploh pa v vzgojno-izobraževalnih sistemih), da sam razmišlja, da je dovolj pogumen in strokovno avtonomen, da vnaša v svoje delo spremembe v koraku s časom, ki ga živimo.«
Karmen Zafred Maver, vzgojiteljica, učiteljica prvega razreda na Osnovni šoli Pivka:
»Pri svojem delu opažam, da ima slovenski izobraževalni sistem kar nekaj pomanjkljivosti. Tako se na primer otroci zelo hitro srečajo z veliko količino snovi, veliko je nepotrebne, mnogo je podatkov in letnic, ki se jih morajo naučiti na pamet, veliko izrazov, ki jih sploh ne razumejo. Pri obravnavi učne snovi gredo učitelji mnogokrat preveč v podrobnosti, sploh v prvi triadi, torej v prvih treh razredih, so razredi številčno preveliki. Za drugačne oblike pouka, ki bi omogočale izvajanje različnih raziskav, poskusov in podobno, je na voljo premalo sredstev. Veliko je tudi nalog, ki so ocenjene in pri katerih otroci potrebujejo pomoč staršev. Mnogi od njih, zlasti v prvi triadi, so preutrujeni, saj so nekateri v šoli od šestih zjutraj do štirih popoldne, ko pridejo starši iz službe. Na naši šoli začnemo pouk (kot preduro) ob 7.30, učenci s predmetne stopnje ga največkrat končajo ob 13.20 ali celo pozneje. Že prvošolčki imajo dvakrat na teden pouk do 12.35!
Menim, da bi bilo treba v osnovnošolskem izobraževanju odpraviti sistem ocenjevanja s številkami in poskušati pri otrocih zbuditi radovednost, željo po znanju, iskanju rešitev, izvirnosti. Otroci se namreč danes učijo le za ocene, v zelo kratkem času pa večino naučenega pozabijo. Pridobljeno znanje bi tako lahko nadgrajevali in v konkretnih primerih uporabljali v praksi.«
Mag. Petra Hrovat Hristovski, profesorica angleščine in francoščine, zaposlena na Gimnaziji Poljane
»Mednarodne izmenjave nam omogočajo vpogled v tuje vzgojno-izobraževalne sisteme in v odnose med dijaki, učitelji, vodstvom šole. Zdaj delam predvsem s Francozi in v primerjavi z njihovim se mi zdi naš sistem boljši; naš pouk je krajši, dijaki se lahko popoldne posvetijo zunajšolskim dejavnostim, maturo delajo iz manj predmetov, dijaki se med seboj dobro poznajo, skupaj so štiri leta in praviloma pri vseh predmetih, spletejo se trajne prijateljske vezi in tudi z učitelji so si naši dijaki veliko bližje.
Glede določenih stvari pa imam pomisleke: za vpis na srednje šole bi bilo bolje upoštevati ocene in eksterne izpite, saj je pritisk na osnovnošolske učitelje zelo hud, petice pa ne pomenijo vedno odličnega znanja. Tudi za vpis na fakultete bi bili boljši sprejemni izpiti, kajti za študij denimo jezikov ni nujno bleščeče znanje matematike. Treba bi bilo osmisliti razredne ure in več pozornosti posvetiti zdravju otrok, jih usposobiti za spopadanje z izzivi in težavami, delati pri njihovi samopodobi in poskrbeti za to, da se ne bi gnali za dosežki, pri tem pa se osebnostno zlomili. Tudi didaktika ne ustreza potrebam generacije Z, sodobno tehnologijo bi morali v večji meri obrniti sebi v prid in je ne kriviti za težave.«
Meta Lah, izredna profesorica za didaktiko francoščine, Oddelek za romanske jezike in književnosti, Univerza v Ljubljani:
»Slovenski šolski sistem v glavnem ocenjujem kot dober. Menim, da imajo šolajoči ob koncu srednje šole dovolj široko splošno izobrazbo za študij, kar potrjuje tudi dejstvo, da kar nekaj mladih študij nadaljuje v tujini, tudi na najprestižnejših univerzah – na dodiplomski ali podiplomski stopnji. Seveda bi se dalo marsikaj še izboljšati, na primer to, da bi bilo učenje bolj osmišljeno in bi bilo pri določenih predmetih manj učenja na pamet.
Kar se mojega področja – to je poučevanje drugega tujega jezika – tiče, bi bilo treba odpraviti več težav. Mogoče najbolj žgoča težava sta položaj in način izvajanja drugega tujega jezika v osnovni šoli. Dobro bi bilo poskrbeti za večji nabor ponujenih jezikov, da bi res obstajala možnost izbire. Dostikrat na posamezni šoli namreč obstaja interes za določen tuji jezik, pa je učencev premalo za predpisano velikost skupine in se pouk jezika ne izvaja. Včasih je to povezano tudi s kadrovsko zasedbo na šoli. Še bolj moteča pa je možnost vstopanja k pouku in izstopanja iz pouka tujega jezika skozi posamezno triletno obdobje, kar za učitelja pomeni heterogeno skupino po znanju in po starosti in velikokrat nemogoče pogoje za kakovostno poučevanje. Zagotoviti bi bilo treba tudi možnost, da učenec nadaljuje učenje jezika v gimnaziji, če se ga je že učil v osnovni šoli – to možnost ponujajo le redke gimnazije.«
Nina Ahčin, svetovalna delavka na Osnovni šoli Pivka
»Načeloma je naš šolski sistem dober in ponuja široko paleto znanj, a je ne znamo vedno najbolje izkoristiti. Veliko je teorije in teoretičnih znanj ter premalo prakse oziroma apliciranja na življenjske izkušnje. Veliko pogosteje bi se lahko odločali za doživljajsko pedagogiko in šolsko snov večkrat povezali z vsakdanjim življenjem. Vse bolj opažamo, da po ocenah ni razlike med tistimi učenci, ki se šolajo doma in hodijo v šolo zgolj na ocenjevanja, in med tistimi, ki redno hodijo v šolo. Menim, da bi morala šola ponuditi nekaj več, morda bolj aktiven in inovativen pouk, ki bi v učencih prebujal oziroma ohranjal radovednost. Na splošni ravni lahko rečem, da slovenska šola poskrbi, da je šola dostopna vsem, prav tako tudi vsi tabori in šole v naravi. Zelo dober je tudi naš sistem pomoči za učence s posebnimi potrebami, nekoliko manj dodelan je program dela z nadarjenimi, vendar so opaženi in se jim ponujajo aktivnosti. Vse prevečkrat se mi zdi, da učenci, ki so vmes, ostanejo neopaženi in za marsikaj prikrajšani. Šibki učenci imajo na voljo veliko vrst pomoči, tudi nadarjeni imajo določene ugodnosti, medtem ko zlata sredina ostaja prikrajšana, ker se ne oziroma se preredko vključuje v dejavnosti, ki so namenjene obema prej omenjenima skupinama.
Kot nekoliko zgrešenega ocenjujem tudi študijski program denimo pedagogike, kjer je ogromno teorije in skoraj nič prakse. Na študijskem programu so asistenti študent, ki nimajo niti enega leta prakse v šoli. Sama bi vključila obvezno prostovoljstvo med študijem, saj te le to lahko nekoliko opremi za poznejše delo in ti hkrati omogoča, da teorijo povezuješ s prakso.
Veliko je projektov, ki so opaženi, če so dobro napisani, njihova uresničitev pa je odvisna od izvajalcev. Papir sicer prenese vse, pa vendar je veliko projektov dobrih in dobro je, da poživijo šolski vsakdan. Tako kot povsod pa so vedno najpomembnejši odnos in življenjska energija ter inovativnost učitelja oziroma strokovnega osebja, ki se je za ta poklic odločil.
Če si pripravljen delati in se izobraževati, ti sistem to omogoča in te podpira. Menim pa, da več ko je zaupanja, večja je uspešnost, in več ko je nadzora, manj je volje in delovnega elana. Odlično bi bilo, če bi lahko vsi šolski delavci denimo na pet let krožili, zamenjali šolo in se nato spet vrnili v matično ustanovo. S tem bi pridobili izkušnje, (p)ostali notranje motivirani in znali ceniti tisto, kar je dobro in kar je vredno ohraniti, ter spoznali tudi tisto, kar bi bilo treba izboljšati. S tem bi se izognili stagnaciji, ki je najhujši strup.«
