Naravoslovni poklici naj bi bili že dlje bolj iskani v gospodarstvu, manj pa med bodočimi študenti. V Sloveniji, pa tudi širše v Evropi, še vedno velja, da se za tako imenovane študije STEM – ti zajemajo znanost, tehnologijo, inženirstvo in matematiko – odloči manj deklet kot fantov. V Sloveniji na primer le ena tretjina, pa čeprav gre za privlačne in zanimive poklice, inženirji in inženirke pa imajo za razvoj družbe izjemen pomen.
V nadaljevanju vam predstavljamo osem inženirskih poklicev skozi oči žensk, ki jih opravljajo in ki so bile lani nominirane za nagrado inženirka leta. Izbor, ki je del projekta Inženirke in inženirji bomo! (ta poskuša mlade navdušiti za inženirstvo, tehniko, naravoslovje in inovativnost), pripravljata družbi IRT3000 in Mediade.
Za fizike je mesto tudi v zraku
Nika Mlinarič je letalska inženirka v podjetju AFormX. Diplomirala je iz fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer je končala tudi magisterij. Že kot otrok je rada reševala miselne izzive, za fiziko pa jo je navdušil fizikalni tabor po koncu osnovne šole, na katerem je spoznala, da je fizika več kot samo to, kar delaš pri pouku. Med študijem je svojo strast našla v dinamiki tekočin in aerodinamiki.
Prepričana je, da je področje letalstva trenutno v zelo razburljivem obdobju in da se mu v prihodnjem desetletju obeta veliko sprememb. »Biti del tega in s svojim delom spreminjati prihodnost, je precej navdihujoče in motivacijsko. Zato bi rekla, da je letalstvo hkrati moja strast in poslanstvo, je pa aerodinamika prižgala začetno iskrico,« pove Nika Mlinarič. Poudari, da dober inženir oziroma inženirka ovir ne sme videti kot probleme, ampak kot izzive, ki jih je treba rešiti. Kot pravi Mlinaričeva, je v podjetju AFormX združena zelo interdisciplinarna ekipa, poseben izziv za vodilne pa je ugotoviti, kako lahko povežejo posameznike z različnih področij in njihova znanja uporabijo tako, da nastane produkt, ki je boljši kot tisti, ki bi ga lahko ustvaril posameznik sam.
Gradbenik mora slediti vsem zahtevam stroke
Barbara Bukvič je univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva. Kot pooblaščena inženirka v podjetju IBE skupaj s sodelavci izdeluje projektno dokumentacijo za gradbene konstrukcije, predvsem na področju energetike – tudi za razdelilne transformatorske postaje in različne projekte v jedrski elektrarni v Krškem. Opozarja, da mora dober inženir spoštovati svoje delo in delo vseh sodelavcev, s katerimi mora konstruktivno sodelovati. »Pripravljen mora biti na stalno učenje, spremljanje razvoja svoje stroke. Po drugi strani pa mora biti dovolj samokritičen, da lahko prepozna svoje omejitve,« pravi.
Bukvičevi največji izziv predstavlja to, kako naj pri kreiranju čim bolj kakovostnih rešitev uresniči želje in zahteve investitorja ter ob tem izpolni tudi vse zahteve stroke – predvsem s področja zagotavljanja varnosti, trajnosti, odpornosti in stabilnosti gradbene konstrukcije.
Če bi imela moč, bi poskušala povečati zavedanje v družbi, da je vloga gradbenih inženirjev tako pri projektiranju kot pri gradnji popolnoma enako pomembna kot vloga vseh drugih strokovnjakov. Zelo pomembno je, da pri kreiranju rešitev sodelujejo ustrezno usposobljeni strokovnjaki.
Strojniki razvijajo tudi rešitve za energetiko
Eneja Osterman je projektna vodja na področju energetskih rešitev v podjetju Interenergo. Je doktorica tehničnih znanosti s področja strojništva, kamor jo je prignala želja po znanju, ki ga lahko pri delu praktično apliciraš. Prepričana je, da se dobri inženirji ne ustrašijo izzivov, saj je inženirstvo pravzaprav sestavljeno iz njih. »Dober inženir svoje delo umešča v širši kontekst, gleda na celoto in spremlja, kaj drugi potrebujejo. Spremlja tudi, kako izdelek, ki ga je razvil, vpliva na prodajalca, nabavnika, proizvodnjo in druge deležnike,« pojasni. Prizna, da so strojniki sicer dobri v številkah, manjkajo pa jim dodatna znanja iz mehkih veščin. »Formalna izobrazba dobro podkuje v inženirskih znanjih, premalo pa daje poudarka komunikaciji, sobivanju z drugimi ljudmi in soustvarjanju zgodb ter dobrih projektov,« pove.
Ostermanova se dnevno sooča s precej zahtevnimi projekti, saj mora zasnovati dobre tehnične rešitve, nato pa jih stranki predstaviti in jo prepričati, da so dobre zanjo. »Stranka ima vedno prav, vendar pa včasih morda ni dovolj poučena in nima dovolj znanja na tem področju. Zato je moja oziroma naša naloga, da jo dovolj informiramo, ji s tem odpremo nove uvide in jo ustrezno usmerimo,« pravi sogovornica.
V farmaciji je lahko vsaka napaka usodna
Nina Lah je vodja laboratorija za analizo delcev v podjetju Lek. Po izobrazbi je diplomirana inženirka kemije, ki je svoje znanje nadgradila z doktoratom s tega področja. Njeno delo v laboratoriju obsega zagotavljanje varnih izdelkov bolnikom, hkrati pa z dognanji in informacijami zagotavlja tudi hitrejši proizvodni proces. Takšen poklic zahteva izjemno natančnost, saj so lahko usodne že majhne napake. Kot pravi Lahova, je farmacevtska industrija zelo specifična. »Na eni strani gre za poslanstvo, na drugi pa za posel,« pove. »Danes v poslu obstajajo predvsem izzivi v smislu hitrih akcij-reakcij in hitrega prilagajanja. Ker se svet tako hitro spreminja, so uspešni in konkurenčni samo tisti, ki se spreminjajo še hitreje,« poudari Nina Lah. Pove, da v laboratoriju, ki ga vodi, skrbijo, da so izdelki varni, hkrati pa z identifikacijo delcev vplivajo tudi na proizvodni proces. »Prispevamo k temu, da je v proizvodnem procesu čim manj zastojev in tako zagotavljamo, da bolnik na koncu dobi izdelek pravočasno,« pojasni.
V farmacevtski industriji ne sme biti »krmarjenja med nižjo proizvodno ceno in kakovostjo. Končni uporabnik ni le kupec, je bolnik, ki ga naša zdravila zdravijo, zato poslovne odločitve, ki bi vodile v znižanje kakovosti izdelkov, niso sprejemljive,« poudarja inženirka kemije. Doda, da je farmacevtska industrija tudi ena najbolj reguliranih in nadzorovanih. »Pravila in standardi postavljajo neke okvire, na nas pa je, da znotraj njih ohranimo inovativnost in poiščemo nove poti. Kot v prometu, vsi se moramo držati nekih pravil, da na cesti ni kaosa, pa to še zdaleč ne pomeni, da vsi vozimo enako in enak avtomobil,« je slikovita sogovornica.
Elektrotehnik bo delal z roboti
Kaja Zupančič je avtomatičarka v službi vzdrževanja tovarne v podjetju Revoz. Diplomirala je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in postala inženirka elektrotehnike. Je prva in edina ženska v zgodovini podjetja v tej službi, ki jo še vedno vsak dan znova navdušuje proces izdelave avtomobila. »Delo v tovarni avtomobilov ponuja edinstveno priložnost, da spremljaš celoten proces od začetka produkcije avtomobila do trenutka, ko izpelje iz piste. Še vedno z zanimanjem spremljam ta proces in pot avtomobila,« pove Zupančičeva.
Veliko dela tudi z roboti, vendar se ne boji, da bi ti narekovali našo prihodnost, »saj bo pri določenih službah vedno potrebna zdrava kmečka pamet, občutek in intuicija, ki je roboti ne morejo nadomestiti. Na nek način me je sicer strah, da bomo kot človeštvo izgubili občutek za okolje in zdravo pamet, za sam proces pa ne čutim strahu, saj se službe menjajo, manj je fizičnih del, več del pri avtomatiziranih procesih, več je potrebnih programerjev, robotičarjev.«
Zupančičeva je že po koncu gimnazije vedela, da se bo njena pot nadaljevala v naravoslovnih vodah, nato pa je na informativnem dnevu na elektrotehniki začutila, da je to pravi študij zanjo. Poleg dobrega ozračja jo je namreč pritegnil tudi program kibernetike v medicini, za katerega pravi, da ima neko povezavo med naravo in tehnologijo.
Delo tehnologa je vpeto med proizvodnjo, razvoj in menedžment
Mia Lesjak je zaposlena kot tehnologinja v oddelku brizganja plastike v podjetju BSH Hišni aparati. Na Visoki šoli za tehnologijo polimerov je pri 42 letih diplomirala in postala inženirka tehnologije polimerov. V svoji karieri je iz neinženirskih prešla v inženirske vode, zato toliko bolj jasno vidi ključne lastnosti inženirjev. Pravi, da je pomembno, da je inženir sposoben videti težave z različnih zornih kotov, na splošno pa je pomembno razumevanje, da imamo ljudje različne poglede na življenje in delo. Poudarja, da zna dober inženir pogledati na različne težave z različnih zornih kotov. »Inženirski poklic je namreč vpet med proizvodnjo, razvoj in menedžment. Pomembno je razumeti, da nismo vsi enaki, da smo ljudje z različnimi pogledi na delo in življenje. Tako lahko tudi težave in izzive rešuješ brez večjih naporov,« opozarja tehnologinja.
Poudari, da se učimo celo življenje. »Če ti tega ne omogoča podjetje ali druge inštitucije, je pomembno, da se sam izobražuješ ali vsaj slediš trendom. Ogromno pomagajo tudi izkušnje, saj tako lažje razumeš druge ljudi, lažje se spopadaš s težavami in izzivi,« pravi in doda, da se lahko posameznikove sposobnosti izrazijo šele po letu ali dveh v novi službi in takrat lahko začne pomembno prispevati k razvoju podjetja. Opozarja, da je kakovost pomembna in prisotna povsod, ne glede na poklic, v katerem delaš, več kakovosti pa pomeni manj stroškov. Kot tehnologinja se v primeru težav pogovori z ljudmi, jim da jasne napotke, kaj in kako naj delajo, da bo kakovost na dovolj visoki ravni.
V razvoj laserskih medicinskih naprav vodi raziskovalna duša
Vildana Sulić Kenk je vodja razvojne skupine v podjetju Fotona, ki izdeluje laserske medicinske naprave, in predavateljica. Diplomirala je na fakulteti za elektrotehniko, kjer je pozneje svoje znanje nadgradila še z doktoratom znanosti. Pravi, da kot prava inženirka analizira svet okoli sebe na vseh področjih. Rada tudi predava. »V veselje mi je, ko pridejo ljudje, tudi v zrelejših letih, željni novega znanja in ki verjamejo, da nikoli ni prepozno za novo izobrazbo,« pove. Prepričana je, da je osnova dobro bazično znanje, »saj dober inženir razčlenjuje, raziskuje in analizira probleme. Po duši mora biti raziskovalec, željan raziskovati svet, predvsem pa mora znati prenesti teorijo v prakso. Konec koncev je ni čez zdravo kmečko pamet,« poudari.
Sogovornica razvija aplikacije s področja strojnega vida. »Sistemi že vidijo bolje kot ljudje, nimajo pa naše pameti in konteksta,« pove ženska, ki je kot otrok rada reševala matematične in logične naloge, kot najstnica pa se uprla očetovi želji, da bi postala programerka, in se odločila za študij elektrotehnike.
Avtomobilska industrija je lahko valilnica novih tehnologij
Katja Popovič je razvojna inženirka v podjetju Gorenje Orodjarna. Po izobrazbi je magistrica inženirka strojništva, pri svojem delu pa skrbi za numerične simulacije preoblikovanja pločevine. Delo v pretežno avtomobilski industriji ji dnevno prinaša izzive, iz katerih se vedno nauči kaj novega. S svojim delom pa želi narediti nekaj dobrega tudi za družbo in soustvarjati boljšo prihodnost za človeštvo ter olajšati življenje ljudem. V poklicu, ki ga opravlja, je pomembno, da človek rad rešuje probleme, je pogumen, ambiciozen, se loteva novih izzivov, je prilagodljiv, do svojega dela pa mora čutiti strast. Seveda mora imeti znanje s področja, ki ga opravlja, tega pa mora prenesti v prakso in ga povezovati tudi z znanji iz drugih področij.
Meni, da so izkušnje sicer pomembne, večjo težo pa pripisuje želji po znanju, strasti do dela, motivaciji, sledenju trendom. »Stvari se v avtomobilski industriji vedno bolj spreminjajo, prihajajo nove tehnologije. Vsak dan je nekaj novega, z vsakim projektom se naučimo nekaj novega,« pove.
»Največji izziv v strojništvu je pomanjkanje časa. Imam namreč še veliko neuresničenih idej. Želim si novih projektov, novega znanja, ampak na žalost za vse ni časa,« še doda Katja Popovič.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Izobraževanje 2020.
