Avtorica: Andreja Šalamun
Razvoj informacijskih tehnologij prinaša velike spremembe tako v izobraževalni sistem kot tudi na trg dela. Stari poklici izginjajo, nastajajo novi, zato v gospodarstvu potrebujejo ustrezno izobražene in usposobljene ljudi. Jih izobraževalni sistem zagotavlja?
»Izobraževalni sistem v Sloveniji poskrbi za dobro teoretično osnovo, za temelje, na katerih je možno nadgrajevati znanje, ki ga zahtevajo sodobni trendi,« meni Matjaž Čemažar, predsednik uprave družbe Domel Holding. »Sicer pa je izobraževalni sistem zelo tog in se prepočasi prilagaja potrebam trga,« nadaljuje. Pravi, da izobraževalne ustanove, predvsem fakultete, z raziskovalnimi programi narekujejo trende v industriji, »ven- dar teh trendov zaradi toge politike šolskega ministrstva ne prenašajo v redne izobraževalne programe med mlade«. Prepričan je, da izobraževalni sistem mladim zagotavlja dobro osnovo teoretičnega znanja, ne izobražuje pa jih za poklice prihodnosti, saj da teh še ne znamo niti dobro definirati. »Izziva poklica prihodnosti se za zdaj še ne zavedamo dovolj resno in je bolj v domeni napredno usmerjenih posameznikov,« meni Čemažar. V Domelu v izobraževanje vlagajo veliko sredstev. Zaposlenim omogočajo izobraževanje ob delu in skrbijo za nadgradnjo funkcionalnih znanj, ki jih zaposleni potrebujejo. »Imamo program izobraževanja z nazivom Do- mel Akademija, kjer vsako leto okoli 30 zaposlenih nadgradi svoje znanje predvsem mehkih veščin in timskega dela,« pove sogovornik. Meni, da bi slovenski izobraževalni sistem moral postati bolj prilagodljiv in hitro slediti potrebam na trgu, pri čemer »kakovost ne bi smela postati cena za prilagodljivost«.
V sistem bi morali vključiti tudi deficitarne poklice
Tudi v gradbeništvu, ki je glavna dejavnost Pomgrada, postajata digitalizacija in avtomatizacija čedalje pomembnejši. »Ocenjujemo, da bi bilo v našem šolskem sistemu tre- ba narediti korak naprej in tudi že v osnovnošolski kurikulum dodati pro- grame, ki bi mladim dodatno zbujali interes in spodbujali pridobivanje znanja na tem področju,« pravi Sanja Miljuš Herman, vodja Akademije Pomgrad. Doda, da si želijo, da bi bili v izobraževalni sistem vključeni tudi tisti deficitarni poklici, ki jih, kljub razvoju tehnologij, nujno potrebujemo za normalno delovanje družbe kot celote. Meni, da se bo v nasprotnem primeru država hitro znašla v situaciji, ki bo pomenila zastoj gospodarskega razvoja. Sanja Miljuš Herman poudarja, da je nujno, da razvoj sistema izobraževanja sledi smernicam v družbi. »Trenutno je tega premalo, saj se izkazujejo potrebe tako po razvoju naprednih tehnologij in poklicev prihodnosti kot tudi po spodbujanju vseh drugih poklicev, katerih deficit pomeni veliko težavo za veliko število domačih zaposlovalcev, še posebej na področju gradbeništva,« pravi.
Zaposlene izobražujejo v lastnem izobraževalnem centru
V Pomgradu se zavedajo, da je izobraževanje zaposlenih edina pot, da ti pridobijo ustrezna znanja in veščine, ki jih pri delu njuno potrebujejo. In- terna izobraževanja izvajajo v okviru Akademije Pomgrad, sklopa izobraževanj in delavnic, ki so časovno in vsebinsko prilagojeni potrebam in željam zaposlenih. Izvajajo jih notranji strokovnjaki, sodelujejo pa tudi z zunanjimi. Trudijo se zaznati tiste vsebine, za katere se med posameznimi projekti izkazuje pomanjkanje znanja in kompetenc zaposlenih, in jih ustrezno dopolniti. Glede na to, da potrebujejo pred- vsem gradbeni kader, in sicer tako ljudi, ki opravljajo neposredna dela na gradbiščih, kot tudi srednje in višje izobražene, ocenjujejo, da je treba že v začetku osnovnošolske- ga izobraževanja otrokom predstavljati poklice in jih zanje primerno navdušiti. Menijo, da bi bilo dobro dati še večji poudarek vajeniške- mu sistemu, saj da je na tem področju možno še veliko narediti in nadgraditi. Pri določenem delu takih aktivnosti Pomgrad že zdaj sodeluje (dnevi odprtih vrat za vrtce in osnovne šole, praksa, sodelovanje s srednjimi šolami, štipendiranja …) in se tako trudi promovirati poklice v gradbeništvu.
Otroci veliko znanja pridobijo sami
V Tosami menijo, da otroci in mladostniki v slovenskem izobraževalnem sistemu ne dobijo dovolj znanja, ki ga zahtevajo pospešena digitalizacija in avtomatizacija ter vse hitrejši razvoj tehnologij. »Se pa veliko naučijo sami, s pomočjo vrstnikov in samoiniciativno, vendar bolj z vidika zabave. Žal je v izobraževalnem sistemu še vedno preveč poudarka na faktografskem znanju namesto na iskanju in povezovanju informacij z različnih področij,« menijo v Tosami. Pravijo, da obstaja več višje- in visokošolskih programov, ki se osredotočajo na digitalizacijo, ti profili so oblikovani in zelo koristni za uvajanje sodobnih pristopov, posledično so tudi zelo iskani. In kako v Tosami rešujejo neskladje med znanjem in veščinami ljudi ter potrebami podjetja? »Iščemo talen- te na teh področjih – pomembna je kombinacija znanj in osebnostnih lastnosti posameznika, da lahko uvaja novosti. Zaposlene interno izobražujemo kot uporabnike novih tehnologij,« pravijo. Prepričani so, da bi morali že v osnovni in srednji šoli dati več poudarka uporabi programskih orodij, ki so široko razširjena, poleg tega bi morali otroke spoznati z osnovami delovanja specializiranih programov, da bi se začeli zavedati, kaj vse omogoča digitalizacija. Ocenjujejo, da bi bili taki kadri »neposredno koristni, saj bi lahko pri svojem delu uvajali spremembe in optimizirali procese s pomočjo digitalizacije«.
Mlajše generacije so digitalno pismene že v otroštvu
»Trg dela se hitro spreminja, na- stajajo novi poklici in nekateri stari izginjajo. Prihajajo mlade generacije, ki so digitalno pismene že v otroštvu in z dobro mero samozaupanja vstopajo v svet, ki ga starejši le z naporom obvladujejo,« ugotavljajo tudi v Leku. Pravijo, da tako družbena dialektika sama poskrbi za naravno kontinuiteto digitalne preobrazbe, vendar pa menijo, da to še ni dovolj. »Slediti morajo vsebinske prilagoditve izobraževalnih programov. Te sicer zahtevajo čas, vendar pa se prenekateri napredni pristopi, načini razmišljanja in podajanja snovi lahko hitro vnesejo v redni pouk in obšolske dejavnosti. V kolikšnem obsegu se to zgodi, je odvisno predvsem od motivacije posamezne- ga pedagoga in šolskega kolektiva,« so prepričani v Leku. Zavedajo se, da lahko tudi visoko tehnološka podje- tja pri tem odigrajo pomembno vlogo prek različnih oblik sodelovanja s šolami in akademskimi ustanovami, od poletnih šol, delavnic, kariernih dni, delovnih praks do skupnih raziskav. V Leku se vsak, ki se zaposli na novo, že prvi dan dela začne neformalno in formalno izobraževati. »Ima mentorja in spremljevalnega sodelavca (‘buddy’), ki mu pomagata skozi uvajalno obdobje,« povedo in dodajo, da znanja in izkušnje odprto delijo.
Nujni so interaktivnost, podjetništvo in samoiniciativnost
Ocenjujejo, da so šolski in študijski programi »pomemben okvir, ki naj mladim pomaga razviti inovativno razmišljanje, radovednost in pogum, kar je najboljša popotnica za uspešno so- delovanje s prihodnostjo in sooblikovanje novih poklicev«. Želijo si, da se v šolske klopi naseli več interaktivnosti, podjetništva in samoiniciativnosti, tako učencev, dijakov, študentov kot pedagogov. Izobraževalni programi bi morali biti po njihovem mnenju »bolj dinamični, interaktivni in odprti za sodelovanja prek silosnih meja ozkih strokovnih polj. Metodo izobraževanja ex katedra bi morali zamenjati z več sodobnejšimi oblikami projektnega, timskega in interdisciplinarnega povezovanja. Izobraževalne institucije naj se še bolj povežejo z gospodarstvom in omogočijo mladim (in sebi) vpogled v obstoječe in želene poklice, veščine, karierne priložnosti,« svetujejo. Zave – dajo pa se, da je taka oblika dela veli- ko zahtevnejša tako za pedagoge kot za učence, dijake in študente, zahteva večji vložek energije, a tudi nagrajuje in motivira z odkrivanjem novih obzorij, študijskih in kariernih priložnosti. »Je pa tudi res, da je naloga države, da zagotovi osnovne materialne pogoje za napredek, saj so učitelji in profesorji pogosto preobremenjeni, oprema iztrošena in napredne oblike dela težko izvedljive,« še pravijo v Leku.
