Slovensko gradbeništvo doživlja vzpone in padce. Zadnji je bil tako močan, da je izbrisal naše, takrat največje, gradbenike in smo po tem preživljali črno gradbeniško desetletje. Z njimi so odšli znanje in reference pri gradnji velikih infrastrukturnih projektov. Zlasti teh nas močno tepe, saj so ravno reference vstopnica za pridobitev velikih poslov. Da nismo več gospodarji na svoji zemlji, je lepo pokazal razpis za gradnjo druge cevi predora Karavanke, kjer so zmagali Turki. Poznavalci pravijo, da bodo domači gradbeniki »prekratki« tudi v boju za posel pri gradnji drugega tira.
Slovenska gradbena dejavnost se postavlja na noge, na njeno čelo so prišli CGP, Pomgrad, Kolektor Koling in Kolektor CPG ter Gorenjska gradbena družba. Poznavalci ocenjujejo, da so sposobni prevzemati posle v velikosti od 50 do 100 milijonov evrov. V samih gradbenih podjetjih pa pravijo, da so sposobni prevzemati tudi največje projekte, za katere lahko združijo moči in manjkajoče znanje ter mehanizacijo pridobijo pri tujih specializiranih podjetjih. Neizprosna tržna dejstva pa kažejo, da pri ceni ne morejo konkurirati Turkom ali Kitajcem.
Med manjšimi podjetji pa so najbolj uspešni proizvajalci montažnih hiš, ki so tudi zelo uspešni izvozniki. Vse bolj prodira tudi lesena gradnja.
V tujini so uspešna tista gradbena podjetja, ki imajo specializirana znanja, ki jih na posameznih trgih primanjkuje. Precej so prodorni tudi projektanti. Med temi se je v svetu najbolj uveljavil Marjan Pipenbaher, čigar mostovi krasijo krajino v številnih državah. Z njim smo opravili intervju.
Samo Kranjec, glavni in odgovorni urednik