Pri gradnji konstrukcij je treba posegati po preverjenih klasičnih materialih, več svobode si je mogoče privoščiti pri sekundarnih elementih.
Novosti v gradbeništvo prodirajo počasi, saj se morajo dokazati v praksi. Edini material, ki se je ohranil skozi celotno človeško zgodovino, je les, ki z razvojem znanosti doživlja renesanso, saj se z njegovo pomočjo povečuje nosilnost. Klasična gradnja je za zdaj cenejša, gradnja z naravnimi materiali pa pridobi pomen, če objekte proučujemo čez njihovo celotno življenjsko dobo.
Gradbeništvo je konservativna dejavnost, kjer je mogoče uporabljati le materiale, ki izpolnjujejo predpisane karakteristike in so se dokazali v praksi. To še zlasti velja za konstrukcijske elemente, kjer prevladujejo klasični materiali: armiran beton, opečni, kamniti in betonski bloki različnih izvedb ter les. A tudi tu razvoj ne počiva, saj prihaja do združevanja različnih materialov v kompozite, s čimer dobimo bolj nosilne in hkrati lažje inženirske materiale. Pri tem prednjačijo plastike, armirane z različnimi vrstami mineralnih vlaken, v obliki tkanin, trakov in kablov, ki se uporabljajo predvsem pri rekonstrukcijah in utrditvah obstoječih stavb. Skupaj s klasičnimi materiali se uporablja tudi konstrukcijsko steklo.
Novi materiali se bolj uveljavljajo pri fasadnih elementih, stavbnem pohištvu, toplotni izolaciji, hidroizolaciji ali talnih oblogah. Lahko tudi izboljšajo lastnosti klasičnih, denimo s premazi ali utrditvami.
Gradnja celotnih stavb iz naravnih materialov je redka.
Krožno gospodarstvo in nižji ogljični odtis
Tudi na področju gradbenih materialov se vpeljujejo principi krožnega gospodarstva in skuša dosegati čim nižji ogljični odtis. Ob tem poznavalci pravijo, da agregat za nove betonske elemente lahko pridobivamo z drobljenjem gradbenih ruševin, kakovostno toplotno izolacijo pa proizvedemo iz odpadnega netkanega tekstila. Je pa načela tako imenovanega eko dizajna, ki zapovedujejo izdelavo izdelkov, ki jih bo po odsluženi življenjski dobi enostavno razstaviti in surovine ponovno uporabiti, težje dosegati pri kompozitih. Že zdaj pa se jim sledi pri proizvodnji pred-izdelanih betonskih montažnih elementov, ki se pri nas največ uporabljajo za gradnjo industrijskih objektov.
Z uporabo recikliranih materialov zmanjšujemo okoljske vplive v znatno večji meri, kot z uporabo novih gradiv iz svežih surovin. Analize kažejo, da je prenova stavb od štiri do osemkrat manj okoljsko obremenjujoča kot pa rušenje in ponovna gradnja. K nižjemu ogljičnemu odtisu prispevajo tudi naravni materiali za toplotno izolacijske plasti, kot so denimo konopljina vlakna, lesna vlakna ali celuloza.
Skoraj nič-energijska gradnja prinaša priložnosti
Na razvoj gradbenih materialov bo pomembno vplivala tudi skoraj nič-energijska gradnja. Spodbudila bo razvoj bolj učinkovitih toplotno izolativnih materialov, strojniških sistemov, kamor sodi denimo prisilno prezračevanje z vračanjem odpadne toplote in večfunkcijskih gradbenih proizvodov, denimo učinkovitih fasadnih in strešnih elementov, ki bodo proizvajali električno energijo iz sončne energije. Spodbujale bodo tudi razvoj fazno spremenljivih materialov, ki bodo v prihodnosti omogočali tudi shranjevanje sončne energije.
Lastnosti, ki jih morajo imeti gradbeni materiali:
-
toplotna izolativnost,
-
zagotavljanje nizke porabe energije,
-
trajnost,
-
požarna odpornost,
-
cenovna dostopnost,
-
možnost ponovne uporabe, recikliranja,
-
brez negativnih vplivov na zdravje ljudi.
Les vodilni naravni material
Med naravnimi materiali ima vodilno mesto les, ki je uporaben bodisi za nosilno konstrukcijo bodisi za sekundarne plasti stavbnega ovoja. V Slovenskem gradbenem okolju je njegova uporaba zakoreninjena za ostrešja in stavbno pohištvo. Ob tem poznavalci pravijo, da bi morali v gradbeništvu več uporabljati les listavcev. Uporaba naravnih materialov je v Sloveniji že dolgo razširjena tudi pri finalnih oblogah tal, sten in stropov, zlasti pa pri tleh (parket, ladijski pod ali kamen).
Pri konstrukcijskih elementih prevladujejo armiran beton, opečni, kamniti in betonski bloki ter les.
Gradnja celotnih stavb iz naravnih materialov je redka. Ima prednosti in pomanjkljivosti. Med prednostmi poznavalci izpostavljajo zniževanje okoljskih vplivov transportov, saj so uporabljeni naravni materiali najpogosteje vzeti kar iz neposredne okolice gradbišča. Slabosti pa se kažejo v dejstvu, da gradiva niso standardizirana, kakovost ni stabilna. Ob tem poznavalci pravijo, da je zato potreben višji varnostni faktor pri dimenzioniranju tako nosilnih kot tudi toplotno in zvočno izolativnih materialih. Brez dodatkov proti gorenju in trohnenju pa so takšna gradiva lahko podvržena hitrejšemu staranju in propadanju, kar moramo še posebej skrbno upoštevati v procesu načrtovanja, izvedbe in vzdrževanja.
