Gradbeni strokovnjaki in tudi predstavniki gradbenih podjetij menijo, da je za stanje v slovenskem gradbeništvu v največji meri kriva država, ki bi morala slovensko gradbeništvo v večji meri podpirati.
Nerealni pogoji na javnih razpisih in nelojalna konkurenca slovenskim gradbenim podjetjem otežujejo delo na večjih, zahtevnejših projektih. Strokovnjaki v panogi pa so prepričani, da so slovenska podjetja ne le sposobna zgraditi projekte, kot je denimo drugi tir, temveč bi bilo tako tudi bolje za celotno državo in davkoplačevalce.
»Trenutno stanje naše stroke vsekakor ni takšno, kot bi si želeli, je pa rezultat mnogih dejavnikov in dogodkov iz bližnje preteklosti,« menijo strokovnjaki s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani (UL FGG), Bojan Čas, Janko Logar, Andrej Kryžanowski in Goran Turk. »Slovenska gradbena podjetja so v preteklih obdobjih zgradila pomembno in tehnološko zahtevno javno in gospodarsko infrastrukturo, ki nam je še danes, kot državi in družbi, lahko v ponos,« dodajajo. Med njimi so celoten avtocestni križ, verige hidroelektrarn, Luka Koper, termoelektrarne, Jedrska elektrarna Krško in drugo.
Država je nerazumno vlagala v infrastrukturo
»Jasno pa je, da so tuja velika podjetja v tem trenutku bolje finančno sposobna in tehnološko opremljena, saj imajo možnost delovati na velikih infrastrukturnih projektih, ki se odvijajo tudi v ne tako oddaljeni tujini,« opažajo strokovnjaki z UL FGG. Primer je denimo 30 kilometrov dolg predor, ki ga Avstrijci gradijo v neposredni bližini Slovenije. »Če pa pogledamo podjetja iz nekoliko bolj oddaljenih držav, kot so Turčija, Francija ali sploh Kitajska, nam mega projektov, na katerih delujejo, sploh ni treba posebej izpostavljati – npr. novo letališče v Istanbulu, nova železniška, cestna, vodna infrastruktura, na Kitajskem vsako leto več kot 3.000 kilometrov novih železniških prog,« naštejejo.
Zakaj so torej naša podjetja tehnološko zaostala? Čas, Logar in sodelavci menijo, da so glavni razlog pretekla obdobja, v katerih je država kot investitor, ki dejansko z vlaganji v infrastrukturo daleč najpomembneje vpliva na stanje v gradbeništvu, zelo nerazumno vlagala v infrastrukturne projekte.
Upad naložb zmanjša tudi zanimanje za študij
»Država je s svojimi odločitvami gradbeno stroko pregrevala s prevelikimi vlaganji sredstev v obdobju od 2006 do 2009 in jo po letu 2010 praktično spravila na kolena,« verjamejo. Zakaj tako menijo? »Gradbena podjetja si zaradi specifičnosti panoge ne morejo privoščiti prevelikih nihanj v obsegu del. Jedro gradbenih podjetjih so kadrovsko zaokrožene interdisciplinarne skupine, ki so sposobne izpeljati zahtevne projekte. Ko gradbena podjetja, sposobna za izvedbo najzahtevnejših projektov, propadejo, so potrebna desetletja, da se formirajo nova, enako kompetentna, strokovna jedra. Ne nazadnje tudi zato, ker upad in stagnacija naložb s seboj potegne drastično zmanjšanje interesa za študij gradbeništva,« pojasnjujejo sogovorniki.
Poleg tega pa se moramo tudi zavedati, da bo študent, ki se danes, ko sliši za obetavne zaposlitvene možnosti, vpiše na fakulteto, za samostojno delo usposobljen šele čez 10 let. »Tudi zaradi tega si država prevelikih in predvsem prehitrih nihanj v obsegu gradnje ne more privoščiti. Bistven pogoj, da bomo imeli tehnološko in finančno zdrava podjetja, je torej relativno enakomerno vlaganje sredstev v infrastrukturne projekte na letni ravni,« so prepričani. Dodajo tudi, da »vlaganje v infrastrukturo v času recesije pomeni v petih letih potrojitev vložka v naložbo na račun ugodnih multiplikativnih učinkov na gospodarstvo«.
»Slovenija z javnim denarjem stimulira tuje gospodarstvo, namesto svojega«
Kaj se bo torej po njihovem mnenju zgodilo, če bodo domače projekte pridobivala tuja podjetja? »Obstaja velika verjetnost, da se bo, seveda poleg vse mehanizacije, večina za gradnjo potrebnih materialov uvozilo oziroma jih bodo tuja podjetja pripeljala s sabo, saj jih lahko v tujini nabavijo po precej nižjih cenah – v državah, ki ne spoštujejo ekoloških in socialnih standardov,« menijo. Podobno bo po njihovem tudi z delovno silo, tako da lokalnemu okolju od tovrstne gradnje ne bo ostalo kaj dosti, razen seveda zgrajene infrastrukture.
Jedro gradbenih podjetij so kadrovsko zaokrožene interdisciplinarne skupine, ki so sposobne izpeljati zahtevne projekte.
»Jasno je, da, če bi vsi ponudniki tekmovali na enakih imenovalcih (ekologija, socialne obveze do zaposlenih), so lahko tudi naša podjetja povsem konkurenčna v primerjavi s tujimi. Pri nas velja kot edini kriterij najnižja cena in jasno je, da so v tem položaju naši izvajalci na slabšem,« opozorijo in dodajo, da bi to logiko še razumeli, če bi šlo za zasebne naložbe, drugače pa je pri javnih. Zato menijo, da bi morali pri analizi ponudnikov kot merilo upoštevati tudi koristi za družbo. »Slovensko podjetje večino stroškov realizira v Sloveniji, plača davke in dobičke, zaposleni so v Sloveniji, ki tudi tu trošijo in plačujejo davke. Če pa delo oddamo tujim podjetjem, je situacija obratna – večina denarja se prelije zunaj Slovenije in tudi na multiplikativne učinke naložbe v Sloveniji ne moremo računati. V tem primeru Slovenija stimulira tuje gospodarstvo namesto svojega, in to z javnim denarjem,« so jasni.
Banke so do gradbenikom upravičeno zadržane
Je morda rešitev v povezovanju slovenskih podjetij? Strokovnjaki menijo, da je to sicer mogoče, a je treba upoštevati, da bodo ob gradnji velikih in finančno obsežnih infrastrukturnih projektov, ki so pred vrati, investitorji s strani ponudnikov nedvoumno zahtevali precejšnja finančna zavarovanja, poleg tega pa še dokaz tehnološke usposobljenosti podjetij, ki jih bodo ta dokazovala preko izvedenih referenčnih del. »Če upoštevamo upravičeno zadržanost našega bančnega sistema v povezavi s preteklimi negativnimi izkušnjami financiranja naše gradbene operative in pomanjkanje resnih infrastrukturnih projektov v ne tako oddaljenih preteklih obdobjih, se bodo naša podjetja skoraj gotovo morala povezati tudi s tujimi partnerji,« so prepričani strokovnjaki na UL FGG.
Navedeno se po njihovem že jasno kaže pri prispelih ponudbah za izgradnjo vzhodne cevi novega Karavanškega predora, pri začetku gradnje dela južnega in severnega dela 3. razvojne osi in pri drugem tiru. Vseeno pa verjamejo, da so slovenska gradbena podjetja še vedno sposobna izvesti marsikateri projekt. »Znanje ni kar tako izpuhtelo, le organizirati se morajo drugače kot v preteklosti. Je pa res, da je čas velikih konglomeratov, kot so bili SCT, Primorje, Gradis ali Pionir, mimo. Tu so naša podjetja v podrejenem položaju, ker tudi največja ne dosegajo velikosti nekdanjih poslovnih enot v prej omenjenih podjetjih. Ta primanjkljaj lahko nadoknadimo le s povezovanjem v poslovne skupine na posameznih projektih,« zaključijo sogovorniki.
Upad in stagnacija naložb s seboj potegne drastično zmanjšanje interesa za študij gradbeništva.
»Država bi morala nelojalno konkurenco odločno preganjati«
Sistem ne deluje tudi po mnenju Jožeta Renarja, direktorja zbornice gradbeništva in industrije gradbenih materialov (ZGIGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Pravi, da naša podjetja brez tujih referenčnih partnerjev ne morejo nastopati prav zaradi danes veljavnih kriterijev referenc, ki smo jih vzpostavili v zadnjih desetletjih. Te po njegovem mnenju ne odražajo realne slike: »Čeprav v Sloveniji že več kot desetletje nismo gradili večjih predorov in viaduktov, so jih naša podjetja sposobna graditi, saj so ključni kadri, ki so takrat gradili prav takšne projekte, v veliki večini danes zaposleni v gradbenih podjetjih, ki so preživela krizo.« Poleg tega, da so ti ljudje uspešno zgradili številne tehnološko zelo zahtevne projekte, tudi mnogo bolje kot vsi tujci poznajo geološke in druge pogoje za gradnjo v Sloveniji. »In pri tem se, zanimivo, nihče ne vpraša, kako lahko pri današnjih pogojih naša podjetja sploh pridejo do referenc. Če bi takšne pogoje postavljali, ko smo gradili prvo cev Karavanškega predora, je ne bi nikoli gradil slovenski izvajalec,« verjame Renar.
Bistven pogoj, da bomo imeli tehnološko in finančno zdrava gradbena podjetja, je relativno enakomerno vlaganje sredstev v infrastrukturne projekte na letni ravni.
Podobno kot sodelavci iz UL FGG izpostavi tudi vpliv nelojalne konkurence domačim izvajalcem, ki bi jo morala po njegovem mnenju država odločno preganjati. »Premalo ščitimo svoj gradbeni trg, domača podjetja in zaposlene v njih. Če infrastrukturne projekte v Sloveniji izvajajo podjetja iz tretjih držav, so s tem ogrožena delovna mesta in plače slovenskih delavcev,« opomni direktor ZGIGM. Izračun je po njegovem mnenju sledeč: za Slovenijo je ugodneje izbrati domače izvajalce, dokler so od tujih dražji za do 15–20 odstotkov, saj stroški dela v gradbenih projektih v povprečju predstavljajo približno 50 odstotkov vseh stroškov.
»Če gradbeni projekt pri nas izvaja domače gradbeno podjetje z domačimi podizvajalci, samo od stroškov dela neposredno odvede približno 30 odstotkov državi za prispevke, potem pa je tu še dohodnina, davek na dobiček, najemanje storitev in potrošnja njihovih zaposlenih v Sloveniji. Državi se povrne v grobem samo s prispevki na plače in z davki približno 20 odstotkov vrednosti celotnega gradbenega projekta. Če projekt izvaja tuji izvajalec iz tretje države, teh sredstev Slovenija ne dobi, saj ne plačuje ne prispevkov ne davkov naši državi,« razliko še podrobneje opiše Renar.
Tudi za gradbene storitve bi moral veljati slogan ‘Kupujmo domače’
Kakšnih sprememb pa si želijo v Pomgradu, enemu izmed največjih slovenskih gradbenih podjetij? »Domači gradbeni industriji bi morala ob strani stati država. Po našem mnenju bi moral tudi za gradbene storitve veljati slogan ‘Kupujmo domače’. Zakaj? Ker je gledano dolgoročno, tudi v povezavi z davki in prispevki ter drugimi eksternimi multiplikativnimi učinki angažiranja domače gradbene operative na večjih infrastrukturnih projektih, domači gradbinec vedno najcenejši,« podobno kot Renar poudari tudi Boris Sapač, član uprave v Pomgradu.
Druga pomembna točka so tudi po njegovem mnenju plače, saj so domači gradbinci, kot podpisniki kolektivne pogodbe s sindikati, v podrejenem položaju v primerjavi s podjetji, ki prihajajo iz držav z nižjo povprečno plačo. »Teh dejstev se je začela zavedati tudi Evropa, ki spreminja svojo industrijsko politiko,« doda sogovornik, ki verjame, da so slovenska podjetja, v sodelovanju s tujimi, ki že imajo kompetence iz tunelske gradnje, vsekakor sposobna po konkurenčni ceni zgraditi drugi tir. »Prepričani smo tudi, da so se slovenska gradbena podjetja pripravljena in sposobna povezati, da bi bila konkurenčna na razpisih za katerekoli velike projekte. To smo v preteklosti s pravočasno zaključenimi in kakovostno izvedenimi infrastrukturnimi projekti tudi že večkrat dokazali,« še doda Sapač.
Kolektor Koling si želi, da bi vsa podjetja delovala brez ‘dopinga’
Da so slovenska podjetja zagotovo sposobna tako tehnološko kot organizacijsko in finančno konkurirati tujim izvajalcem, so prepričani tudi v podjetju Kolektor Koling. »Seveda pa se morajo pri večjih razpisih in projektih organizirati v konzorcij izvajalcev,« verjamejo. Menijo tudi, da so sposobna po konkurenčni ceni zgraditi drugi tir, a dodajajo, da bodo »rezultati na finančnem odpiranju ponudb pokazali svoje«. Vseeno pričakujejo, da bodo »vsi ponudniki startali iz iste osnove, to pomeni brez ‘dopinga’ in nelojalne konkurence.« Torej z enakovrednimi stroški delovne sile, z vsemi plačili davkov in prispevkov, brez državnih spodbud, s stroški garancij komercialnih bank …