Čeprav je po drugi svetovni vojni prišlo do prizadevanj za okrepitev kmetijstva, so se od zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja pojavile bolj trajnostne in prostoživečim živalim prijazne kmetijske prakse, s kmetijsko-okoljskimi sredstvi EU. Vendar tem ni uspelo zaustaviti izgube biotske raznovrstnosti.
Intenzivno kmetovanje zagotavlja malo življenjskega prostora za divje živali
Študija je primerjala območja v Veliki Britaniji z visoko in nizko pokritostjo obdelovalnih površin za pridelavo poljščin in ugotovila, da je zmanjšanje hujše na območjih z veliko pokritostjo obdelovalnih površin.
Na območjih z več kot 50-odstotno pokritostjo obdelovalnih površin so vrste nevretenčarjev izginile na 5 % območij, medtem ko so na območjih z manj kot 50-odstotno pokritostjo obdelovalnih površin izginile na 2 % območij.
Od šestih pregledanih taksonomskih skupin so bili pajki in čebele najbolj prizadeti na območjih z več kot 50-odstotno pokritostjo s kmetijskimi zemljišči, kar je pokazalo 7-odstotno oziroma 4-odstotno zmanjšanje.
Za ekosisteme so ključne prav žuželke
Vodilna raziskovalka Francesca Mancini iz Centra za ekologijo in hidrologijo Združenega kraljestva je dejala: »Glavno sporočilo oblikovalcem politike je, da kljub prizadevanjem, ki smo jih vložili v zadnjih 30 letih, to preprosto ni dovolj. Resnično moramo pregledati, kaj smo naredili, in poskušati narediti še več za biotsko raznolikost, pa tudi za prihodnost kmetijstva.«
Žuželke so ključnega pomena za ekosisteme, saj zagotavljajo hrano drugim bitjem, oprašujejo pridelke in reciklirajo hranila.
Vir: The Guardian
