Raven dobrobiti je visoka, ko se žival počuti dobro, če je žival zdrava, dobro prehranjena, varna, ji je udobno in ne izkuša bolečine, stiske ali strahu in lahko izraža vedenja, pomembna za fizično in mentalno ravnovesje.
Kot so zapisali na spletni strani Nacionalnega centra za dobrobit živali, je dobrobit tudi kompleksno področje, ki se dotika etičnih, ekonomskih, kulturnih, socialnih, verskih in političnih vidikov skrbi za živali. Znanost poskrbi za informacije in širjenje znanj, etika pa je tista, ki govori o tem, kaj je za družbo sprejemljiv odnos do živali.
V zadnjem desetletju prihaja do precejšnjih sprememb
Nova znanstvena dognanja in napredek strok, ki se vsebinsko ukvarjajo z živalim, omogočajo bistveno boljši vpogled v okoliščine, ki vplivajo na počutje oz. dobrobit živali. Veterinarska stroka se predvsem ukvarja z zagotavljanjem optimalnega zdravja in okolja, ki omogoča določeni živalski vrsti primerno rejo in oskrbo. Po eni strani se brišejo tradicionalne meje med ekonomskimi in ljubiteljskimi vrstami, ker imamo danes hišne ljubljenčke, kot so prašiči, po drugi strani pa se širi nabor vrst živali, ki jih človek goji in redi za družne namene.
Dobrobit živali ni enako pravicam živali
V zadnjih letih je opazen razkorak med splošno in strokovno javnostjo, ki nastaja zaradi neustreznega tolmačenja standardov dobrobiti živali. Javnost se namreč premalo zaveda (filozofsko pogojene) razlike med “dobrobitjo živali”, ki sicer dopušča rabo živali v človekovo korist, vendar pod pogojem, da se živali prihrani nepotrebno trpljenje, izhajajoče iz omejevanja petih svoboščin in “pravicami živali”, ki gredo v zaščiti živali veliko dlje in so pogosto v nasprotju s splošnimi družbenimi normami, kot je npr. lastništvo živali, živinoreja, itd.
Prav tako splošna javnost preslabo pozna in razume biologijo posameznih vrst živali, da bi lahko kritično ocenila, kdaj je dobrobit živali okrnjena, ali celo kdaj žival trpi in gre za morebitno mučenje živali. Ta nesporazum redno napaja razprave in prepire na vseh ravneh slovenske družbe, vključno s politično razpravo.
Po drugi strani se sistemi reje, transporta in klanja intenzivno prilagajajo čuječnosti in občutljivosti družbe, etika pridelave hrane živalskega izvora pa že vpliva na odločitve oz. izbiro potrošnika. Seveda pa, tudi potrošnik s svojimi odločitvami pomembno vpliva na deležnike v prehrambni industriji, da se ustrezno odzivajo na izzive, povezane z zagotavljanjem dobrobiti živali.
Vir: NCDŽ
