Od vseh lastovk so breguljke najbolj vezane na vodo, saj gnezdijo v rovih, ki jih skopljejo v strme in neporaščene peščene brežine ob rekah oz. na tistih predelih rek, kamor človek (še) ni posegal z namenom »izkoriščati, obvladovati in ukalupiti vodotok«.
Prostovoljci Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) vsako leto umetno vzdržujejo nekaj 10 metrov peščenih sten in s tem preprečujejo, da bi breguljke, simbolična bitja dobre ohranjenosti nižinskih tokov rek, pri nas izumrle.
Rekordna kolonija breguljk
Letos se je na Savi pri Sneberjah odvijala fenomenalna naravovarstvena zgodba. S finančno podporo Mestne občine Ljubljana je DOPPS uspelo s preprostim urejanjem peščenih brežin (odstranjevanje tujerodnih invazivnih vrst rastlin) vzpostaviti rekordno kolonijo breguljk pri nas. Z lanskih 15 parov breguljk se je letošnje poletje številka povzpela na rekordnih 1300 parov, kar po ocenah DOPPS predstavlja približno polovico celotne slovenske populacije. Tako velika kolonija je redkost tudi v evropskem merilu.
Povodenj uničila vsa druga legla
Do avgusta so mladiči breguljk iz prvega legla uspešno poleteli. Zagotovo so »potamanile« ogromno komarjev. Potem pa je prišla izrazita povodenj, ki je uničila vsa druga legla. Ni jih le poplavila, temveč dobesedno odtrgala. Debelejših skladov finega sedimenta, ki je primeren za kopanje gnezdilnih rovov breguljk, v veliki meri ni več. Tisti, ki so še ostali, pa so spodjedeni in se bodo najverjetneje kmalu porušili. Da se bo rekordno leto na tej lokaciji še kdaj ponovilo, je postalo manj verjetno.
Upanje ostaja
Vendar k sreči ni vse tako črno. Teoretično se drugega legla loti nekoliko manjše število breguljk. Zagotovo je bila smrtnost manjša, kot če bi se taka povodenj pripetila v juniju. In pa, če je Sava imela takšno moč, da je dolgoročno razdejala primerno gnezdišče v Sneberjah, potem obstaja upanje, da ga je kje formirala na novo. In breguljke ga bodo prihodnje leto zagotovo našle in kolonizirale.
Čas je, da na naravo ne gledamo več kot na nekaj samoumevnega
»Do vodotokov imejmo zdravo strahospoštovanje. Prepustimo reki svoj prostor, vanj ne siliti za vsako ceno, ki jo ponudi občinski funkcionar in v primeru urejanj vodotokov ali poplavnih predelov ne pozabimo, da še zdaleč nismo ljudje edine živali tam. Priznajmo si napake, do narave smo zelo malomarni. Ker nanjo gledamo kot samoumevno in je ne spoštujemo. V isti sapi smo neodgovorni do naših prihodnjih generacij, katerim bomo v končni fazi predali »štafetno palico«. Da, tudi te hiše, ki jih sedaj čistimo mulja. Naši otroci jih bodo ponovno, morda nekajkrat. Mar ne? Uvedba papirnatih slamic, pakiranih v plastični embalaži, ne bo rešila klimatsko-biodiverzitetne krize. V tej smeri se pričakuje vsaj 1) dosledno upoštevanje stroke (pa ne le gradbene in energetske) brez držanja fige v žepu in 2) učinkovite in trajne velikopotezne obnove degradirane narave brez prisotnega »greenwashing-a«. Kar začnimo z rekami. Če bomo uspešni, nam bodo to sporočile breguljke,« je povedal Matej Gamser, varstveni ornitolog DOPPS.
Vir: DOPPS
