V Sloveniji so poleg nekaterih nevretenčarskih vrst iz skupin hroščev in muh predvsem lisica, šakal, medved, divji prašič in krokar.
»Čeprav je mrhovinarstvo zelo razširjen medvrstni odnos pri vretenčarjih in nevretenčarjih, je pojav razmeroma slabo proučen, zato slabo poznamo njegov pomen, še zlasti v območjih zmernega podnebnega pasu,« pove doc. dr. Hubert Potočnik iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Vloga mrhovinarjev v ekosistemu
Med mrhovinarji, vsaj v določeni meri, je večina zveri, ki skupaj s še nekaterimi drugimi vretenčarji, žuželkami in mikrobi razgrajujejo živalsko biomaso. »Tako pomembno vplivajo na vračanje/kroženje in razširjanje glavnih hranil v prehransko mrežo v naravi. Poleg tega lahko pomembno prispevajo k omejevanju morebitnih žarišč nalezljivih bolezni. Lahko bi rekli, da so mrhovinarji tudi dekompozitorji oziroma razgrajevalci, saj se hranijo z velikimi mrtvimi organskimi kosi živali, ki jih niso ubili sami. Skupaj z detritivori drobijo organske snovi na majhne delce. Z encimi, ki jih imajo, razgradijo le del organske snovi. Drugi del razgradijo mikrobi,« pojasni njihovo vlogo Potočnik.
Najbolj znani mrhovinarji
Najbolj znani (karizmatični) mrhovinarji so zagotovo hijene, jastrebi ter krokarji. »Na severni polobli so specializirani (obligatni) vretenčarski mrhovinarji redki (npr. jastrebi), so pa pogosti občasni oziroma priložnostni mrhovinarji. Priložnostni mrhovinarji so tekmeci plenilcem za hrano, saj se priložnostno hranijo tudi z ostanki njihovega plena. Mednje sodijo številne vrste, kot so lisica, evrazijski šakal, divji prašič, medved, ter številne vrste nevretenčarjev, kot so hrošči, muhe, pajkovci in stonoge, med katerimi pa so tudi številni specializirani in za preživetje nujno potrebujejo mrhovino,« pojasni sogovornik z Biotehniške fakultete v Ljubljani.
stock.adobe.com
Tudi v Sloveniji živijo priložnostni mrhovinarji
Seveda nas je zanimalo, kateri mrhovinarji živijo pri nas. »Poleg nekaterih nevretenčarskih vrst iz skupin hroščev (Coleoptera) in muh (Homoptera, Diptera), bi lahko izpostavili predvsem lisico, šakala, medveda, divjega prašiča in krokarja,« pove Potočnik. Doda pa še, da so pri spremljanju ostankov risovega plena zasledili še druge priložnostne vrste, kot so kune, voluharice, miši, ujede (kanja) in sove (kozača). Mrhovinarstvo je tako veliko bolj razširjen pojav, kot bi na prvi pogled predvidevali.