Verjamem, da bomo uspeli poiskati boljše rešitve, a gre za tipičen primer tega, kako se lahko ukrepi, ki so bili včeraj smatrani kot absolutno nujni, že dan zatem spremenijo v »stvar debate«.
Okolje se je drastično spreminjalo že od nekdaj in bitja, živeča na tem planetu, so se temu morala prilagajati. Tako na kratki rok – skozi obdobje trajanja lastnega življenja, kakor na dolgi rok – skozi generacije. Preko tisočletij so za svoje okolje postajala vse bolj specializirana in so temu primerno postopoma spreminjala svojo zunanjo podobo in svoj modus delovanja. Evolucija. Preživetje – ne nujno najmočnejših, temveč tistih, ki so bili najbolj uspešni pri prilagajanju na okolje in ustvarjanju (ter nadaljevanju) življenja v njem.
Kako uspešni smo pri tem mi, moderni ljudje?
Trenutni konsenz globalnih znanstvenih študij je, da smo za podnebne spremembe odgovorni ljudje. Študije se o tem strinjajo v 99 %. Prav. Tako torej pravijo znanstveniki. Kaj pravi javnost? Številke so nekoliko nižje. V približno 75 % se kot družba strinjamo, da so podnebne spremembe »resen problem«.
Kako pa odločevalci? Ti bi se naj bili dolžni in v demokratičnih družbah primorani ravnati po javnem mnenju. Konec koncev je od uspešnega prilagajanja mnenju ljudi odvisen njihov politični obstoj. Kako je potemtakem možno, da sprejemajo ukrepe, ki delujejo kvečjemu po principu lepljenja obliža na gnojno bulo? Ravno dovolj, da se jo trenutno zakrije, ampak drastično premalo, da se uspešno sanira. To lahko, kot kaže, še nekoliko počaka.
Avtocesta skozi amazonski pragozd
Medtem pa je pred dobrima dvema tednoma brazilska agencija za okolje podala soglasje za izgradnjo avtoceste čez središče amazonskega pragozda, kar bo nadaljnje izsekavanje zelo verjetno samo še okrepilo – če je verjeti znanstvenim študijam – celo do 5 krat. Gradnja se sicer še ni začela, a že brez tega je v prvem trimesečju 2022 izsekavanje na tem območju za 64 % večje glede na lansko leto v enakem obdobju. Po trenutnih ocenah globalno vsako uro izgubimo za 300 nogometnih igrišč deževnega gozda!
Se bomo »skuhali« kot žaba iz znane zgodbe?
Kako daleč še lahko gre uničevanje že uničenega? Kako dolgo se še lahko slepimo in prelagamo odgovornost? Ob teh pomislekih se spomnim na zgodbo o žabi v loncu. Vsi jo poznamo. Žabo vržemo v lonec hladne vode in jo postopno segrevamo. Tako se spremembi temperature sproti prilagaja, vse dokler se končno ne skuha. Res ne vidimo, kaj se dogaja planetu? Precej dobro lahko predvidimo, kakšen bo najverjetnejši razplet. Bomo ne glede na vse znanstvene dokaze in poznavanje poučnih zgodb – kot primer vrhunske ironije – podlegli ravno neumnosti, na katero smo sami opozarjali?
