Od nekdaj si je želela v vesolje. Ne zato, ker bi tam bilo prijetno. Kvečjemu obratno – naš domač planet si je želela ogledati od daleč, da bi ljudem lažje komunicirala, kako nujno je, da ga cenimo in ohranimo – saj je vsakršna »prilagojena« oblika bivanja človeku izredno neprijazna.
V tipično irskem stilu izražanja je nekoliko šegavo povzela: »Lads, we have it really good here, we shouldn’t mess up this planet.« (Ljudje, tukaj nam gre zelo dobro, resnično si ne moremo privoščiti, da bi »zeznili« ta planet.).
Kaj se lahko naučimo iz simulacije pogojev življenja v vesolju?
Objekt MDRS se nahaja v puščavi Utah v ZDA. Gre za raziskovalno postajo, katere namen je predvsem simuliranje okoliščin in pogojev, ki veljajo izven Zemlje, torej, npr. na vesoljski postaji, Luni in (potencialno) Marsu. Z izjemo prilagoditve gravitacije so udeleženci raziskav izpostavljeni pogojem, ki se karseda približajo razmeram v vesolju – neprodušno zaprtim in kvadraturno omejenim prostorom. Ob vsakem obisku zunanjosti oz. izhodu iz objekta si morajo nadeti polno vesoljsko opremo, kot del treninga preživetja v okolju, kjer ni človeku prijazne atmosfere.
Ti »sprehodi« so fizično precej naporni, trajajo pa le kratek čas, paziti je namreč treba na porabo kisika. Tudi znotraj objekta so resursi izredno omejeni. Običajna posadka šteje 6 ljudi, ki si morajo življenjski prostor deliti v »pločevinki«, veliki komaj kaj več kot kakšna povprečna garsonjera. Na voljo imajo nekaj zmrznjene hrane, nekaj je morajo pridelati sami.
In voda?
Zelo resno pa se zaplete pri vodi. O tuširanju sploh ni govora, saj bi bila poraba nevzdržna. Na voljo je imajo nekaj za omejeno pitje, zalivanje pridelka, ki ga gojijo znotraj, ter nekaj malega za sanitarije. Kaj pomeni ta »nekaj malega«? Splakovanje wc školjke je omejeno le na približno vsako šesto malo potrebo – seveda še to v znatno manjših količinah, kot smo jih vajeni mi (standard pri nas je cca 3 do 6 litrov na splakovanje, pri njih pa je to bilo cca 1,5 litra). Na neki točki je omenila, da jih je obiskala novinarska ekipa in da ne enim ne drugim ni bilo jasno, zakaj se med seboj tako čudno gledajo. Kasneje, ko so novinarji obisk predčasno prekinili, so v ekipi družno ugotovili, da je bil verjetno razlog v tem, da je v prostoru občutno zaudarjalo. Tudi člani ekipe so po dolgih tednih brez kopeli in tuširanja, umivali so se kvečjemu zelo občasno z omejeno količino vlažilnih robčkov, zaudarjali. A drugače preprosto ni šlo. Ni bilo druge opcije in ni bilo izbire. In tako so naredili največ, kar so z razpoložljivimi viri lahko.
Na tej točki nam je vsem v občinstvu bilo kristalno jasno, kako hitro in kako drastično se zaplete vsa oskrbovalna veriga in kakovost življenja posameznika ter globalne skupnosti, že samo če prikrojiš in omejiš količino razpoložljive vode. Nepredstavljivo, dokler tega ne doživiš?
Kako so po tej izkušnji gledali na vire?
Predavanje je Niamh Shaw sklenila z anekdoto o tem, kako so po uspešno zaključeni misiji člani posadke – po dolgem času pomanjkanja in izolacije – proslavili vrnitev v »civilizacijo«: z obiskom lokalnega ameriškega lokala. Z nasmehi na obrazih so si naročili hamburgerje in kokakole, a kmalu so nasmeški splahneli, saj so stvari zdaj videli drugače. Kamorkoli so se ozrli, so si v glavi tiho preračunavali, koliko česa je bilo potrebnega, da imajo na mizi to, kar imajo, ter koliko virov gre ob tem tako rekoč »v nič«.
Ko pa je predavateljica šla na stranišče, je, kot je opisala, doživela »živčni zlom«. Ko je školjko splaknila, se je vanjo zlila po njenem novem videnju absurdna količina vode, ob čemer je v na misiji privzgojenem varčnem strahu začela povsem neracionalno vpiti na školjko: »Nehaj že, premalo bo ostalo!« Oseba z izredno visoko izobrazbo in psihofizično kondicijo ter mentalno trdnostjo, primerno za astronavte, je kričala na wc školjko. Reakcija, ki se povprečnemu zahodnjaku morda zdi pretirana, je nekomu, ki je doživel resnično pomanjkanje vode relativno normalna. Prvi vodo namreč sprejemamo kot samoumevno, drugi kot izreden dar. Kdo je potem tukaj »nerazsoden«?
Kakšne pogoje z vodo bomo imeli v prihodnje tudi na Zemlji?
Se je naša pot k opisanim razmeram že začela? Če pogledamo trenutne vodostaje večjih rek po svetu, bi lahko rekli da se je. Redkokatera je nujnost take stopnje in razsežnosti, kot je nujnost dostopa do čiste pitne vode. Ta nujnost je že zdaj, leta 2022, resno ogrožena. Koliko vode je še na voljo, preden se bomo »zbudili« in bomo tudi sami pričeli »kričati na wc školjke«?
