Evropska direktiva o koncesijah za vodo naj bi v svojem osnovnem poslanstvu prinesla več transparentnosti in reda v segment koncesij. A se za njo, tako kot pri vsakem poslu, lahko skriva pohlep hiperfinančnikov, ki iščejo nove možnosti za kovanje dobička. V primeru koncesij za upravljanje z vodopreskrbo bi lahko prišlo do podražitve vode, zmanjšanja kvalitete storitve in v končni posledici tudi do poslabšanja oziroma zmanjšanja vrednosti infrastrukture.
Bati se je slabih pogodb, naloga tistega, ki podeljuje koncesijo pa je, da koncesijsko pogodbo napiše tako, da je koncesionar ne bo mogel izigravati in ne bo mogel kovati nedopustnih dobičkov ali si celo lastiti vode in vodne infrastrukture. Ob nepravilnem sklepanju koncesijskih pogodb lahko koncesionar pridobi preveč pravnih in premoženjskih koristi ter izčrpa dajalca koncesije, ki sam nima dovolj finančnih sredstev, niti dovolj kadra, da bi kvalitetno opravljal javno službo upravljalca z vodo.
Koncesija pa sicer še ne pomeni popolne privatizacije vode. V Sloveniji je koncesijo za preskrbo s pitno vodo možno že dobiti, tak primer sta Pivovarna Laško in Petrol. Evropska direktiva, ki bi omogočala, da bi se za preskrbo s pitno vodo potegovale tuje družbe, pa bi, kot kažejo slabe prakse v tujini, povzročilo upad kakovostnega upravljanja z vodo.
Argumenti za oziroma proti privatizaciji vodnih virov še naprej ostajajo različni. Zagovorniki navajajo, da privatizacija omogoča velika vlaganja in hitrejšo in kakovostno preskrbo z vodo, nasprotniki pa, da večina privatizacijskih shem ni učinkovitejših od javnih, ter da monopolno obnašanje zasebnikov neupravičeno zvišuje cene. Še eno plat problema navajajo nasprotniki privatizacije: pogosto so viri vode namreč preobremenjeni, saj zasebniki želijo iz njih iztisniti čim več. Velike količine vode gredo tako za ustekleničeno vodo, pitne vode za prebivalce pa zmanjkuje. Voda ne bi smela biti predmet dobička, ampak mora biti na razpolago vsem ljudem na zemlji.
Vlado Kadunec
