Gostujoča kolumna: Kdo je zares odgovoren za “ogljični odtis”?

Sled, ki jo puščamo za seboj, je merljiva. Meri se v količini izpustov CO2, h katerim pripomoremo s svojimi življenjskimi (predvsem potrošniškimi) navadami.

Velika večina ekološke debate je usmerjena na vprašanje kolikšen je doprinos (in posredna »krivda«) posameznika k izpustom CO2, in kakšni so ukrepi, ki jih lahko sprejmemo, da le-te omilimo.

Beležimo prevožene in preletene kilometre, porabo energentov, hrane, izdelkov in materiala. Vse skupaj seštejemo in dobimo nekaj čemur pravimo »ogljični odtis«. Štampiljka, ki jo nosi vsak človek na Zemlji. Nekateri več, drugi manj. Diskurz večinoma poteka v smeri, da je odgovornost na nas – posameznikih. Osredotoča(mo) se na ukrepe, ki jih lahko sprejmemo na individualni ravni, čeprav je jasno, da so le-ti zgolj kaplja v (s plastiko onesnaženo) morje.

Kako je prišlo do tega, da smo s prstom začeli kazati predvsem nase, namesto da bi se osredotočali na resnično največje onesnaževalce planeta, kot so npr. naftne multinacionalke?

Resnica je veliko bolj cinična, kot bi si morda mislili

V začetku leta 2001 je eno največjih naftnih podjetij na svetu – takrat znano pod imenom  British Petroleum Company – vložilo več kot 200 milijonov dolarjev v t.i. »rebranding« oz. predrugačenje celostne podobe podjetja. Logotip so spremenili v očem prijazno zeleno sončnico, ime preprosto v »BP«, korporativni slogan pa je postal »Beyond Petroleum« oz. »onstran nafte«. Vse to v času, ko so bili skoraj 100 odstotno investirani v nafto in plin (ob čemer so napovedali »postopen premik« k čistejšim virom, katerih deleži so še danes, 20 let pozneje, zanemarljivi).

V očeh javnosti so se začeli prikazovati kot »zeleno« naftno podjetje in to jim je uspelo tako izjemno, da so leta 2007 dobili nagrado Effie Ameriške Marketinške Organizacije. Poleg nafte in plina so zdaj uspešno prodajali še meglo, saj so dosegli, da so potrošniki po vsem svetu kmalu bili pod vtisom, da je BP eno najbolj ekoloških naftnih podjetij na svetu.

A v sklopu marketinške kampanje so šli še ključen korak dlje.

Razširili in popularizirali so koncept ogljičnega odtisa in ga tako rekoč »ugrabili« za namen preusmeritve pozornosti in odgovornosti z velikih akterjev, na nas – vsakodnevne potrošnike.

V eni izmed kampanj so taktiko izpeljali tako, da so ljudi spraševali če vedo kaj »ogljični odtis« sploh je, jim razložili koncept in nato ponudili način, kako lahko »svoj« ogljični odtis preračunajo (leta 2004 so lansirali enega prvih kalkulatorjev ogljičnega odtisa). Nato so ustrežljivo pojasnili, da bi morda bilo nujno razmišljati o tem, kako bi lahko s spremembo življenjskih navad svoj ogljični odtis zmanjšali – saj je, roko na srce – zaskrbljujoče visok.

Igrali so na krivdo in sram širše populacije in fokus uspešno obrnili iz sebe na družbo, ter posameznike, ki jo sestavljamo. Kmalu tega seveda niso več počeli »lastnoročno«, saj je kampanja bila tako uspešna, da se še danes pogovarjamo o tem kako bi lahko (predvsem na individualni ravni) zmanjšali svoj doprinos k višku CO2-ja v ozračju. Uspeh te spletkarske in hinavske kampanje se deloma da pripisati dejstvu, da je v argumentu veliko resnice.

Neizpodbitno je namreč, da vsak izmed nas prispeva k višini izpustov CO2 in da je ta številka močno variabilna in odvisna predvsem od naših potrošniških navad – a če bi se za nadaljnjih 70  let svojega življenja uspel odpovedati 100% deležu emisij, ki jih proizvedem kot posameznik, bi to prihranilo komaj 1 sekundo protivrednosti emisij globalnega energetskega sektorja.

Najhitrejši način je sprememba življenjskega sloga bogatih, toda …

V teoriji je res, da bi najhitrejši način za znižanje emisij CO2 bil ta, da bi vse bogate populacije na planetu drastično spremenile svoj življenjski standard in da bi se populacije, ki so šele na vzponu, odpovedale gonji za dosegom tega istega standarda. Z roko v roki bi se torej morali odločiti, da se bomo namesto za udobje in bogastvo, odločili za podnebje. Sam sem mnenja, da je tako razmišljanje utopično.

Zdi se mi veliko bolj verjetno in nujno, da se kot družba začnemo (ponovno) zavedati, da naša individualna odgovornost leži predvsem v tem, da s političnim in civilnim udejstvovanjem fokus in odgovornost preusmerimo nazaj na ljudi, ki so na poziciji odločanja.

Odgovornim moramo dati jasno vedeti (po možnosti ne z brezcilj(a)nim aktivizmom), da nam ni vseeno. Da je njihov politični obstoj odvisen od tega, kako učinkovito se bodo spopadli s podnebno krizo. Ko se izkaže, da omahujejo pri sprejemu zakonov, ki bi lahko vplivali na podporo njihovih najpomembnejših donatorjev, je torej nujno, da jih izglasujemo iz pozicije, in zamenjamo z ljudmi, ki spoštujejo znanost. Takimi, ki bodo znali prevzeti odgovornost za implementacijo najučinkovitejših podnebnih strategij.

Ne z npr. vpeljavo zakona, ki prepoveduje uporabo plastičnih slamic, temveč s premikom fokusa na sektorje, ki imajo dejansko največji vpliv – energetika, transport, proizvodnja hrane (kmetijstvo in živinoreja), gradbeništvo, ter industrija in proizvodnja.

Lepo in prav je, da ugašamo luči, da kupujemo lokalno pridelano hrano, da gremo raje s kolesom kot z avtom in da potrošništvo poskušamo omejiti zgolj na najnujnejše izdelke in storitve. Ključno in nujno pa je tudi, da odločevalce prepričamo v sprejemanje zakonov, ki bodo vplivali na prestrukturiranje sistema in navad »od zgoraj navzdol«.