S klimatologinjo Dr. Lučko Kajfež Bogataj smo se pogovarjali o pravkar zaključenem COP27 in o tem, kakšno zimo lahko pričakujemo, glede na podnebne spremembe, ki smo jim priča iz dneva v dan.
Bo sklenjen dogovor o finančni pomoči državam v razvoju, zaradi gospodarske in družbene škode podnebnih sprememb, prinesel kakšen konkreten rezultat, ali je to le metanje “peska v oči”?
Roko na srce, COP27 ni prinesel olajšanja glede omejitev izpustov. Še vedno smo daleč od dogovora, kako speljati Pariški sporazum v praksi. Ampak zaenkrat je to edini način, kako sploh globalno nasloviti problem podnebnih sprememb. Večstranske organizacije, kot je OZN, edine ta hip omogočajo sodelovanje vseh držav. Finančna pomoč pa seveda, četudi je dobrodošla v revnih državah, ne rešuje pregrevanja planeta.
Kaj se more še zgoditi, da bomo začeli konkretno ukrepati, ne le v sporazumih na papirju?
Katastrofe (do zdaj) prizadenejo le revne, šibke in neizobražene. V centrih odločanja ali moči pa še vedno vlada cona udobja – razmere varnosti, minimalnega stresa, rutine in občutek obvladljivosti. Pomagalo pa bi, če bi stroški zaradi podnebnih sprememb postali večji, kot je zdaj profit največjih podjetij. Ne dvomim, da bi finančna katastrofa izzvala zasuk v dejanjih. Ampak kolateralna škoda bo takrat že zelo velika.
Glede na toplo jesen z malo padavin lahko pričakujemo tudi toplo in suho zimo?
Vse statistike govorijo v prid topli zimi, a ne nujno suhi. Podnebne spremembe zadnja leta pri nas že celo povečujejo količino padavin pozimi. Ob tem, da pade pod 1200 metri več dežja kot snega.
