V Sloveniji so se novembra prebivalci marsikatere občine po obilnem deževju spet borili s poplavami. Spremenili so se principi upravljanja s poplavami, saj so se nekateri ukrepi, kot so reguliranje rečnih strug, gradnja zadrževalnikov in gradnja obrambnih nasipov, izkazali za neučinkovite, ker povečujejo nevarnost poplav v nižje ležečih območjih, v času brez padavin pa povečujejo suše.
V Sloveniji je identificiranih več kot 1.200 poplavno ogroženih območij, najhuje ogroženih je 61. Letos smrtnih žrtev nismo beležili, je pa nastalo veliko škode v okolju in na infrastrukturi.
Najbolj smrtonosne poplave doslej so bile sicer na Celjskem leta 1954, ko je umrlo kar 22 ljudi. Ogrožena so predvsem območja ob rekah, jezerih in ob morju, poplavlja pa lahko tudi podtalnica. Večina protipoplavnih ukrepov za območje celotne Slovenije, ki jih izvajajo tako občine, država in oboji skupaj, je podrobno predstavljenih v Načrtu zmanjševanja poplavne ogroženosti 2017–2021, ocenjeno pa je, da je realnih sredstev za protipoplavne ukrepe letno približno 80 milijonov evrov.
»Poplave so naraven pojav«
Dr. Lidija Globevnik z ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo pravi, da so se principi upravljanja s poplavami v primerjavi s preteklimi leti zdaj spremenili. »Ne osredotočajo se več na varnost pred poplavami, temveč na zniževanje ogroženosti od poplav. Poplave so namreč dogodki, ki nastanejo zaradi preobilja voda oziroma velikih odtokov in pretokov, in so posledica velikih padavin ali taljenja snega,« pojasnjuje sogovornica in doda, da so struge rek ob takšnih dogodkih premajhne, da bi vsa voda lahko tekla le po njih, zato voda preplavlja brežine. Ko razloži, je to povsem naraven pojav. Po njenem mnenju so težave s poplavami nastale in sploh obstajajo, »ker smo poselili velik del poplavnih površin in ker s svojim delovanjem še dodatno povečujemo hitrosti in količine odtekanja padavin«.
»Z regulacijami rek – v to kategorijo spadajo denimo izravnave, poglobitve, povečanja rečnih strug ali utrditve brežin – se poveča tudi hitrost toka vode, kar dodatno povečuje količine odtekanja vode iz pokrajine,« pravi strokovnjakinja, sicer tudi predsednica Društva vodarjev Slovenije.
Nekateri ukrepi lahko dolgoročno prinesejo več škode kot koristi
Kako se torej klasično varovanje pred poplavami razlikuje od sodobnega? »Klasično varovanje pomeni reguliranje rečnih strug, graditev zadrževalnikov, kjer odvečno vodo ujamemo v bazene, in graditev obrambnih nasipov. Taki ukrepi niso več zaželeni, saj povečujejo nevarnost poplav v nižje ležečih območjih, v času brez padavin pa povečujejo učinke suš. Zato zdaj tako v Sloveniji kot v celotnem razvitem svetu ohranjamo t. i. doseženo varnost, zmanjšujemo možnost nastanka škod in povečujemo odpornost. Obstoječe oblike rečnih strug in obstoječe poplavne površine ohranjamo, iz območij nevarnosti poplav pa umikamo vredne predmete in se na njih v času poplav ne zadržujemo. Poleg tega tudi preprečujemo vdore vode v grajene objekte,« pojasnjuje sogovornica in doda, da imamo v Sloveniji zelo razvejan sistem vodnih ureditev in objektov, s katerimi kar dobro kontrolirano poplavno ogroženost, poleg tega se nekaj objektov še gradi.
»Premiki so veliki in pomembni, povečalo se je vedenje, zmanjšala pa so se pričakovanja o absolutni varnosti. To vse so dobri in ustrezni premiki,« ocenjuje strokovnjakinja za vode. Najboljše rešitve pa so po njenem tiste, ki so obenem tudi najbolj naravne, torej recimo dobro strukturirana in zračna tla s sposobnostjo zadrževanja vode, počasno odtekanje padavin v kanale, odmikanje poselitev od rek in prepuščanje ravnic in dolin ob rekah poplavam. Če nam objekte poplavi, lahko vodo prečrpamo, a dr. Lidija Globevnik opozori, da tega vsekakor ne smemo početi na škodo drugih. »V Ljubljani se je recimo leta 2010 na Viču dogajalo, da so nekateri zavedni sosedje vodo iz svojih kleti črpali na ulico, od koder je nato dodatno zalivala kleti in kurilnice drugih sosedov. To početje ni ne pravično ne pošteno,« je kritična.
Premiki so veliki in pomembni, povečalo se je vedenje, zmanjšala pa so se pričakovanja o absolutni varnosti.
Prebivalci so dobili premalo odškodnin
V Kostanjevici na Krki, kjer so poplave doslej povzročile že ogromno škode tako na objektih kot tudi na kmetijskih površinah in gospodarski infrastrukturi (hude so bile v letih 2010 in 2014), letos razmere niso bile kritične. »Kar pa se tiče zaščitnih ukrepov: ko nastopi stanje pripravljenosti, je v prvi vrsti samozaščita in umik vsega, kar lahko zaščitimo pred naraščajočo vodo in grozečimi poplavami, zatem pa še standardni ukrepi zaščite s protipoplavnimi vrečami,« pravijo v Občini Kostanjevica na Krki.
Pomoč so jim ponudili tudi slovenska vojska, razna društva in nevladne organizacije. »Je pa bila odškodnina, ki naj bi jo oškodovancem po mukotrpnem popisovanju in ocenjevanju škode izplačala država, zanemarljiva glede na dejansko škodo,« opozarjajo v Občini in dodajo, da je bilo še to treba dokazovati z originalnimi računi. »Ker so občani škodo sanirali s pomočjo sosedov, prijateljev in sorodnikov, je bilo računov malo,« sklenejo v občini.
»Ker so občani škodo sanirali s pomočjo sosedov, prijateljev in sorodnikov, je bilo računov malo.«
Tudi v Dravogradu nezadovoljni s pomočjo države
Podobno opažajo v Občini Dravograd, kjer so sredi novembra spet trepetali, a hujših posledic tudi sami letos niso doživeli. »Država nam pri odpravi posledic finančno zelo skopo pomaga. Pričakovali bi boljše sodelovanje ob takšnih dogodkih in materialno pomoč za samo intervencijo ter seveda zadostna sredstva za odpravo posledic naravnih nesreč,« pravijo.
Kakšni so njihovi ukrepi proti poplavam? »Med drugim sem spadajo sprejeti načrti zaščite in reševanja ob poplavah na območju Koroške regije in Občinski načrt zaščite in reševanja ob poplavah, zagotovljena protipoplavna zaščita, urejen sistem obveščanja v primeru visoke vode na nivoju občine in regije, pravočasno opozarjanje občanov na bližajočo se nevarnost ter priprava protipoplavnih vreč in protipoplavne zaščite na območjih, ki so bila v preteklostih zaradi visoke vode poplavljena,« naštejejo, a opozorijo, da je sistem obveščanja zaradi nepopolnih komunikacijskih tokov med Slovenijo in Avstriji precej slabše urejen na državnem nivoju.
Naj spomnimo – zaradi napovedi visokih pretokov reke Drave, ki bi lahko na kritičnih mestih poplavljala stanovanjske in poslovne objekte, so v regijskem centru za obveščanje (ReCO) Slovenj Gradec 18. 11. sprožili sireno, ki je napovedala bližajočo se nevarnost visoke vode. Že naslednji dan pa so po prejetih napovedih o pretokih Drave sprožili sireno, ki je oznanila konec nevarnosti. Tako so dežurni gasilci lahko že isti dan začeli odstranjevati protipoplavno zaščito.
»Novembrske poplave so v Dravogradu že stalnica«
A se v Občini Dravograd zavedajo, koliko škode lahko povzročijo poplave. »Leta 2012 so poplave samo na občinski infrastrukturi povzročile škodo, višjo od milijona evrov. Prva groba ocena škode v omenjenih poplavah je na stanovanjskih in industrijskih objektih, infrastrukturi, vodotokih in na kmetijskih površinah povzročila 13 milijonov evrov škode,« se spominjajo. K sreči takrat niso beležili smrtnih žrtev, a pravijo, da imajo nekateri občani, ki živijo na poplavnih območjih, ob napovedih visokih pretokov reke Drave psihične težave in strah pred ponovno škodo obnovljenih lastnih objektov. Kako se še lahko zaščitijo? »Z rednim vsakoletnim poglabljanjem strug na sotočjih reke Drave in Meže z Mislinjo, izgradnjo višjih protipoplavnih zidov ob reki Dravi, dolvodno ob hidroelektrarni (HE) Dravograd in gorvodno ob reki Meži. Ob izgradnji kanalizacijskega voda je bil izgrajen nasip ob strugi reke Meže, ki daje zaščito, vendar nižje ležeče objekte na Meži ob visoki vodi poplavlja podtalnica,« opozarjajo in dodajo, da so vsi ti ukrepi sicer v domeni države ali koncesionarjev. »Sami pa vse pridobljene izkušnje vključujemo v nadaljnje delo ob napovedih visoke vode, saj se zavedamo, da le tako lahko bolje in ustrezneje ukrepamo. Novembrske poplave so v občini namreč postale stalnica,« še pravijo.
Najprej se moramo zaščititi sami
Poveljnik piranske civilne zaščite Egon Štibilj pa meni, da se morajo v prvi vrsti prebivalci znati sami zaščititi pred poplavami. »V zadnjih desetletjih so ljudje na to skorajda pozabili. Včasih so v Piranu vsaka vrata imela nameščeno protipoplavno zaščito v obliki aluminijastih ali lesenih elementov, ki so preprečevali, da bi voda vdrla v hišo, v kleti pa so imeli spravljene vreče peska,« se spominja in doda, da dandanes preveč pričakujemo od države oziroma od občine.
»Ampak država in občina smo v resnici mi vsi. Tudi gasilci so večinoma prostovoljni in imajo svoje domove, ki jih morajo zaščititi,« poudari Štibilj. Meni tudi, da bi moral biti klic na pomoč državi zadnja rešilna bilka, ko stvari lokalno ne zmorejo več obvladati. »Vedno je treba pomisliti, da so kje drugje ljudje, ki imajo večje težave in bolj potrebujejo pomoč,« opozori in doda, da so tokrat zadevo obvladovali in so zato ocenili, da ni imelo smisla prositi za pomoč. Protipoplavno zaščito so kupili že prej, celotnega območja vzdolž obale pa, kot pravi Štibilj, nima smisla zaščititi, saj bi potem morska voda v notranjost vdirala skozi podzemne jaške.
Poveljnik piranske civilne zaščite pravi še, da so konec novembra povabili proizvajalce protipoplavnih sredstev, da svoje proizvode na Tartinijevem trgu predstavijo javnosti. »Tako se bodo lahko ljudje v prihodnje bolje zaščitili, mi pa bomo skušali s pomočjo medijev tudi v nadaljnje osveščati ljudi, da bo intervencij čim manj,« še doda sogovornik.
1.200 poplavno ogroženih območij je identificiranih v Sloveniji
80 milijonov evrov je realnih sredstev za protipoplavne ukrepe
