Kako občine ravnajo s svojimi zemljišči? Kmetijska zemljišča so osnovno sredstvo za obstoj kmetijstva. »Slovenija lahko pri optimalnem trajnostnem razpolaganju z naravnimi viri doseže 222-odstotno samooskrbo s hrano,« verjame dr. Matjaž Glavan, strokovnjak z Biotehniške fakultete.
»Z vsakim hektarjem pozidanega njivskega zemljišča izgubimo potencial za pridelavo šestih ton pšenice, osmih ton koruznega zrnja, 35 ton krompirja in 20 ton solate na leto; z vsakim hektarjem pozidanega travnika izgubimo potencial za pridelavo krme za 1,5 krave, kar je 9.000 litrov mleka letno,« posledice izgubljanja kmetijskih zemljišč ovrednoti dr. Matjaž Glavan z Oddelka za agronomijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.
Zato je boljše vprašanje, kot kaj lahko z ohranjanjem kmetijskih zemljišč pridobijo občine, po njegovem mnenju to, kaj lahko pridobijo prebivalci in še posebej kmetovalci v teh občinah. »Naloga občin je zagotavljanje primernih pogojev za njihovo življenje in delovanje. Z ohranjanjem kmetijskih zemljišč pa prebivalci zagotovo pridobijo na več področjih,« trdi Glavan – možnost nakupa lokalne hrane, pridobi tudi kmetijstvo z možnostjo ekonomskega razvoja in večje dodane vrednosti, pridobi turizem s krepitvijo lokalne gostinske ponudbe in z značilno urejeno kmetijsko krajino, in celo narava, saj trajnostno obdelovane kmetijske površine predstavljajo pomemben habitat za živali in rastline.
»Država se je v tretjem od sedmih krovnih horizontalnih ukrepov iz Strategije za izvajanje resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 zavezala, da bo poskrbela za ohranjanje rodovitnosti tal in proizvodnega potenciala kmetijskih zemljišč,« pravi sogovornik in doda, da to zajema tudi varstvo kmetijskih zemljišč pred trajnim spreminjanjem namembnosti.
V Ljubljani in Mariboru krepko pod povprečjem
Glavan opozarja, da so kmetijska zemljišča osnovno sredstvo za obstoj kmetijstva. Občine z večjim deležem kmetijskih zemljišč in izgrajeno infrastrukturo, ki omogoča učinkovitejšo pridelavo (namakalni in osuševalni sistemi, izvedene komasacije zemljišč) so zato, kot pravi, v izraziti prednosti. »Vsaka občina bi morala narediti analizo prehranske varnosti, preden začne odločati o pozidavi kmetijskih zemljišč,« poudari. Že leta 2014 so v evropskem projektu FP7 FOODMETRES pripravili izračun, katere občine so največji porabniki hrane in katere največji proizvajalci. »Slovenija lahko pri optimalnem trajnostnem razpolaganju z naravnimi viri doseže 222-odstotno samooskrbo s hrano. Vendar je pri občinah Ljubljana in Maribor ter pri bolj hribovitih in gozdnatih občinah ta odstotek nižji od 50. Po drugi strani pa imajo pretežno kmetijske občine na severovzhodu in vzhodu Slovenije izjemno visok potencial za samooskrbo,« so ugotovili.
Gorišnica kot razvojno prednost prepoznala kmetijstvo
Katere občine so se torej pri ohranjanju kmetijskih zemljišč najbolj izkazale? »Kar nekaj se jih zaveda, da so velik delež kmetijskih zemljišč, ugodne lastnosti tal in podnebne razmere ter dostopen vodni vir razvojna prednost,« odgovarja Glavan. Kot primer dobre prakse izpostavi občino Gorišnica, ki je že zgodaj ugotovila, da je njena razvojna prednost kmetijstvo. V zadnjih 20 letih jim je uspelo na velikem delu občine izvesti komasacije kmetijskih zemljišč in zgraditi namakalne sisteme.
Prav tako aktivna je, kot dodaja sogovornik, sosednja občina Ormož, pohvali pa tudi občino Krško, kjer deluje namakalni sistem Kalce-Naklo. »Občina že snuje širitev obstoječega sistema, ki vodo pridobiva iz Krke, in gradnjo novega na celotnem ravninskem delu občine na desnem bregu občine Krško, ki bo vodo pridobival iz Save,« dodaja Glavan.
Še tako dober namen ne pomaga, če ima država drugačne načrte
Pa primeri slabih praks? »Negativen odnos do varovanja kmetijskih zemljišč je opaziti domala v vseh občinah, ki v želji povečati svoj gospodarski vpliv in tako napolniti občinski proračun širijo gospodarsko obrtne cone, stanovanje soseske in trgovske centre na nova in nova kmetijska zemljišča,« opozarja strokovnjak. Doda, da imajo občine lahko še tako dobre namene pri varovanju kmetijskih zemljišč, pa jim to ne pomaga, če ima država lahko druge načrte pri gradnji državne infrastrukture ali spodbujanju zaseben iniciative, ki močno vplivajo na krčenje obsega kmetijskih zemljišč.
Da so kmetijska zemljišča strateška dobrina, ki jo je treba varovati za zagotavljanje nacionalne neodvisnosti, pa menijo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), kjer pravijo, da gospodarsko stabilnost kmetijskih gospodarstev izboljšujejo s finančnimi podporami, prilagojeno davčno politiko, poenostavljenim računovodskim sistemom in možnostjo številnih dopolnilnih dejavnosti na kmetijah.
Obseg kmetijskih zemljišč se vztrajno zmanjšuje
Po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) imamo v Sloveniji okoli 676.000 hektarov kmetijskih zemljišč, od tega jih je 605.000 hektarov v uporabi, a se njihov obseg zaradi intenzivne pozidave in zaraščanja vztrajno zmanjšuje. »Pred trajnimi spremembami jih skušamo obvarovati s spodbudami lastnikom in z ustreznim upravljanjem, ki vključuje določanje rabe tal, zagotavljanje obdelanosti, izvajanje prometa in zakupa ter z izvajanjem ukrepov v okviru agrarnih operacij,« zatrjujejo. Spodbujajo tudi dopolnilne dejavnosti na kmetijah, saj te omogočajo boljšo izrabo zmogljivosti kmetije ter prinašajo nosilcu dodaten dohodek in ustvarjajo nova delovna mesta. »V zadnjih letih se zanimanje za dopolnilne dejavnosti na kmetijah povečuje, zato na tem področju intenzivneje prilagajamo zakonodajo,« še pišejo na svoji uradni spletni strani.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Občine 2020.
