Izvor običajno bele sladice iz medu, oreščkov in jajčnih beljakov si lastijo Turki, Arabci pa tudi Italijani (torrone), Španci (turron) in še kdo. Vsekakor so turški med poznali že vsaj v antičnih časih, saj je bila obstojna in kalorična, zelo primerna tudi za vojake na bojnih pohodih. Nekateri jo imajo še danes za afrodiziak.
V Sloveniji se je za okusno sladico, ki je lahko trda ali pa žvečljiva, uveljavilo ime turški med pa tudi mandolat.
Največ povpraševanje po turškem medu je v času decembrskih praznovanj, predvsem božiča. Zato proizvajalci, predvsem manjši, a pogosto kvalitetnejši, turški med izdelujejo le od junija do pozne jeseni.
Domačini z otoka Sardinija se radi pohvalijo, da pri njih izdelujejo najboljši torrone. Toda recept zanj naj bi v srednjem veku dobili od Špancev. V Španiji po izdelavi turškega medu slavi okolica mesta Alicante. Španci ga izdelujejo predvsem z mandlji, ki lahko tvorijo do 70 odstotkov sladice. Nekateri pa dodajajo tudi pistacije, lešnike, orehe, kandirano sadje in še kaj.
Recept za turški med
Turški med lahko naredimo tudi doma. Potrebujemo vodo, svetel med, beljake, sladkor, oreške, najraje mandlje.
Sestavine:
- 500 g oluščenih oreščkov
- 250 g medu
- 250 g sladkorja
- 2 beljaka
- 100 g vode
- neobvezno: papir iz jedilnega škroba
Priprava
Vodo, sladkor in med segrevamo in mešamo na zmerni temperaturi, po približno 25 minutah s segrevanjem prenehamo – oziroma, ko masa doseže približno 140 stopinj Celzija, za kar je priporočljivo uporabiti termometer za peko.
Zmes vlijemo med beljake in med tem ves čas stepamo. Na koncu dodamo segrete oreščke in maso zlijemo v kalupe, kjer se dokončno ohladi, najbolje čez noč.
Trdota slaščice je odvisna od količine medu in temperature segrevanja. Manj kot je medu in višja kot je temperatura, bolj trda je slaščica. Ker je turški med lepljiv, ga za lažje uživanje obdamo z jedilnim papirjem iz krompirjevega škroba, ki je naprodaj v specializiranih trgovinah