Treviški radič je prepoznaven po dolgih belih steblih in rdeče obarvanih suličastih listih in velja za delikateso!
Kmetje so ga odkrili po naključju, ko so pri spravilu na polju pozabili nekaj glav radiča. Ko so odstranili odmrle zunanje liste, so v notranjosti presenetljivo našli mlade poganjke iz katerih so vzgojili novo sorto.
Danes se treviški radič ponaša z zaščiteno oznako geografskega porekla.
Brez sonca
Radič sadijo aprila, sredi oktobra pa ga začnejo pobirati skupaj s koreninami. Korenine očistijo in rastline prestavijo v temne prostore s tekočo izvirsko vodo ter jih pokrijejo s slamo. Tako do osrednjega dela radiča ne prodre svetloba in zato ne proizvaja klorofila, rastejo pa odebeljena bela stebla listov, ki se ohranijo celo zimo.
Naprodaj so od novembra do pomladi in to le na tržnici ter v bolje založenih trgovinah. Gojijo dve vrsti radiča: precoce z manjšimi listi, in tardivo, ki se ponaša z večjimi listi, a je bolj grenak. Cenjenemu radiču, ki mu pravijo tudi kralj radičev ali zimska roža, je posvečenih celo več festivalov. Najbolj odmeven poteka na začetku decembra prav v Trevisu.
Treviški radič naj bi imel tudi zdravilne lastnosti
V ljudskem zdravilstvu ga uporabljajo proti nespečnosti. Priporočajo ga tudi diabetikom, ker znižuje delež sladkorja v krvi, spodbuja prebavo in delovanje jeter. Vsebuje vitamine C, B1, B2, A, kalcij, železo, kalij, fosfor, magnezij.
Zaradi okusnosti in zahtevne pridelave dosega treviški radič še enkrat višjo ceno kot druge sorte radičev. Pred pripravo je potrebno odstranti stržen, ker je v njem največ grenkobe. Najbolje je pripraviti popečenega ali ocvrtega.
Poglejte tudi: solkanski radič