V Sloveniji so podnebne spremembe opazne in znatne že vsaj od leta 1980, z ukrepi za višanje odpornosti slovenskih gozdov nanje pa zamujamo že vsaj desetletje.
Daljša toplejša obdobja povzročajo sušo, požare, prenamnožitev insektov, daljša vlažna obdobja povečujejo število vetrolomov in patogenih organizmov. V Sloveniji dajemo prednost naravni obnovi pred umetno, sadimo le v izrednih primerih. Glede na pogostost naravnih motenj v zadnjem času bo po ocenah v prihodnosti potreba po sadnji večja.
»Podnebne spremembe že vsaj 30 let vplivajo na naše gozdove,« pravi dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja, predstojnica Katedre za agrometeorologijo na Biotehnični fakulteti v Ljubljani in članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) v Ženevi. Pojasni, da so glavni konkretni vplivi poleg višjih temperatur zraka in tal v vseh letnih časih tudi spremembe vodne bilance, zlasti povečana pogostnost suš poleti in pojav ekstremov, na primer izjemno visokih temperatur zraka, orkanskih vetrov in podobno. Veča se tudi požarna ogroženost gozdov in to ne le poleti. »Dejstvo je, da imajo gozdovi dolgo življenjsko dobo in številne počasne rastne procese, zato so izpostavljeni povečanemu tveganju zaradi dolgotrajnega seštevanja različnih vplivov,« navaja sogovornica.
Višje temperature ustrezajo škodljivcem
Tako je na primer s temperaturo okolice povezan tudi pojav lubadarja in podlubnikov. »Čim višja je ta, hitreje se škodljivec razvije in ima lahko v enem letu tudi več generacij. Poleg tega se lahko premakne tudi v višje ležeče gozdove,« tesno povezanost s podnebnimi spremembami pojasni Lučka Kajfež Bogataj. Pravi, da bi lahko v veliki meri to trdili tudi za vetrolome, ki smo jih sicer imeli tudi že v preteklosti, a se zdaj njihova pogostnost povečuje. »Kar se tiče žledenja, pa tega pojava ne moremo (še) povezati s podnebnimi spremembami, je pa gozdu, ki je v stresu, težje po takih ujmah. Nasploh podnebne spremembe ojačajo težave, ki jih ima gozd že od prej. V ekstremno onesnaženih ali občutljivih področjih lahko na primer pride tudi do popolnega propada gozda; posebno nevarno je, če gre za varovalni gozd,« razloži sogovornica.
Težava so temperaturni ekstremi in naravne ujme
Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) in na Zavodu za gozdove Slovenje se strinjajo, da so zaradi podnebnih sprememb v gozdovih osrednja težava spremembe pogojev za uspevanje gozdov in ekstremni vremenski pojavi – padavinski in temperaturni ekstremi in naravne ujme (žled 2014, vetroloma 2017 in 2018). Njihova posledica je povečanje števila podlubnikov, ki se dogaja tudi letos. Vse to prizadene predvsem smrekove gozdove, ki so najbolj ogroženi, kar je skladno s predvidevanji podnebnih modelov za gozd.
Zaradi posledic podnebnih sprememb so v slovenskih gozdovih, ki se v veliki večini obnavljajo po naravni poti, nastale velike površine, ki jih je treba umetno obnoviti, torej zasaditi sadike gozdnega drevja.
»Podnebne spremembe in posledično biotske in abiotske ujme vse bolj krojijo podobo gozdov. Daljša toplejša obdobja povzročajo sušo, požare, prenamnožitev insektov, daljša vlažna obdobja povečujejo število vetrolomov in patogenih organizmov,« pove Katja Kavčič Sonnenschein z Gozdarskega inštituta Slovenije, ki sodeluje v LIFE projektu LIFEGENMON in LIFESySTEMiC. Doda, da sta slovenske gozdove žled in veter močno prizadela, gozd ogrožajo tudi smrekovi podlubniki, ki so najpogostejši vzrok za sanitarni posek, to pa onemogoča delež potrebnih negovalnih sečenj in s tem načrtno gospodarjenje z gozdovi, zmanjšuje biološko stabilnost gozdov in donos lastnikov gozda. Poudari, da so za prilagajanje gozdnega drevja na prihodnje spremembe v okolju pomembne informacije o zgradbi in sestavi gozda ter o njegovih spremembah, te pa dobimo z monitoringom gozdov na genetski in drugih ravneh.
Spremenjene lokacije in sestava gozdov
»Prvi vpliv podnebnih sprememb na slovenske gozdove in lesno industrijo, ki je bolj dolgoročne narave, bodo spremembe v lokaciji gozda,« napoveduje Lučka Kajfež Bogataj. »S spremembo podnebja se lahko obširni gozdovi z značilnostmi mnogih vrst premaknejo na nove lokacije,« pojasni. Drugi vpliv so in bodo spremembe v sestavi gozda – sestava vrst v nekaterih gozdovih je danes različna kot v preteklosti. Čez čas so posamezne vrste spremenile svoja območja z veliko stopnjo neodvisnosti. Ti procesi lahko pripomorejo k novim kombinacijam vrst in razredom gozdov.
Bolj kratkoročni vplivi pa so spremembe v produkciji gozda. »Povišana koncentracija CO2 v atmosferi bo lahko vplivala na vodno bilanco rastlin in hitrost fotosinteze, previsoke temperature in sušni stres pa bodo zanesljivo zmanjšali produkcijo,« je prepričana Lučka Kajfež Bogataj.
Zmanjšana sposobnost prilagoditve gozda
Pravi, da je sposobnost prilagoditve gozda, še posebej gozdnih področij vzdolž ekoloških mej razporeditve drevesnih vrst, lahko zmanjšana zaradi hitrosti podnebnih sprememb. To se zlasti nanaša na vse iglaste sestoje na območjih z visokim tveganjem, kot so npr. suha območja; tveganje je večje za gozdove, ki so bili poškodovani zaradi onesnaženih tal ali zraka. »Ogroženi bodo skrajni visokogorski habitatni tipi (alpinsko in subnivalno rastlinstvo), ki bodo lahko na tem območju preživeli le v ekstremnih razmerah. Ogrožena bodo vsa skrajna rastišča, ki so zatočišče hladnoljubnih vrst. Posebej bodo ogroženi vsi manjši, fragmentirani ostanki gozdnih ekosistemov, ki ne bodo imeli genetskega, prostorskega in ekološkega potenciala za pomik na novo lokacijo,« poudari sogovornica.
Doda, da kvantitativna ocena ekonomskih posledic zaradi številnih negotovosti zaenkrat ni možna, najverjetneje pa se bo obseg stroškov (sanitarni poseki, dodatna vlaganja pri varstvu, zaščiti in gojenju gozdov) pri gospodarjenju z gozdovi znatno povečal.
Zamujamo že desetletje
Kot pravi Lučka Kajfež Bogataj, se Slovenija trudi dvigovati raven odpornosti slovenskih gozdov na podnebne spremembe. »Zamujamo že desetletje,« je prepričana. Pravi, da potrebujemo prilagoditvene ukrepe, ki naj bi ohranjali gozdno vegetacijo z ukrepi za povečevanje dinamike gozda. »Nujno je preprečevanje zaviranja progresivne gozdne sukcesije na opuščenih kmetijskih zemljiščih, preusmerjanje umetne obnove gozdov od iglavcev na listavce in s tem v zvezi razvoj novih tehnologij za pridobivanje sadik listnatih drevesnih vrst,« našteje sogovornica. Doda, da bo treba vzpostaviti protipožarne pasove še zlasti v tistih gozdnatih predelih, kjer predstavljajo iglavci pomemben delež v sestavi in zgradbi gozdnih sestojev.
»Čim prej bo treba pripraviti metodologije za natančno kategorizacijo gozdnih sestojev in njihovih rastišč po občutljivosti na že opazovane in prihodnje podnebne spremembe in kartografiranje gozdnih sestojev in njihovih rastišč glede na njihovo podnebno občutljivost,« še doda.
Glavni izziv bo prilagajanje drevesne sestave
Na Zavodu za gozdove Slovenije in na MKGP pravijo, da bo glavni izziv pri gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji prilagajanje drevesne sestave v gozdnih sestojih. »Ključen ukrep prilagajanja gospodarjenja z gozdovi bo povečevanje stabilnosti in odpornosti gozdnih sestojev na pričakovane pogoste naravne ujme,« menijo. Ustrezne rešitve vidijo v mozaičnem strukturiranju gozdnih sestojev, v oblikovanju prebiralnih zgradb v za to primernih sestojih in v pravočasnih redčenjih odraščajočih gozdnih sestojev. Prepričani so, da je za zdrave in odporne gozdove pomembno, da so genetsko pestri in sestavljeni iz avtohtonih in rastiščem prilagojenih drevesnih vrst. »Imeti morajo torej ustrezno drevesno sestavo, zgradba sestojev pa mora biti raznomerna (sestoji različnih razvojnih faz oz. starosti). Takšni gozdovi se bodo lahko prilagodili spremembam v naravi, pomembno pa je, da tudi mi sprejmemo te spremembe in pospešujemo rastiščem primerne drevesne vrste,« opozarjajo odgovorni.
Prednost naravni obnovi pred umetno
Povedo, da v Sloveniji z gozdovi gospodarimo po načelih sonaravnega načina gospodarjenja, kar pomeni tudi, da dajemo prednost naravni obnovi pred umetno. Sadimo le v izrednih primerih, na primer v primeru naravnih ujm, ko je poškodovana večja površina gozda. »Glede na pogostost naravnih motenj v zadnjem času bo verjetno tudi potreba po sadnji večja, sadili pa bomo vrste, ki so primerne za določena rastišča,« razmišljajo na MKGP in na Zavodu za gozdove.
Poudarijo, da je celotno slovensko gozdarstvo – od javne gozdarske službe, gozdarske politike, gozdarskih podjetij, lastnikov gozdov, raziskovalcev, izobraževalnih ustanov do podjetij, ki se ukvarjajo s trženjem in predelavo lesa – v zadnjih letih, ko so naravne ujme postale tako rekoč stalnica, pridobilo bogate izkušnje in nova znanja o ustrezni in učinkoviti sanaciji poškodovanih gozdov. »Ta znanja in rešitve razvijamo naprej tudi v okviru evropskih projektov, kot sta LIFEGENMON in LIFE SySTEMiC,« še dodajo.
Zaznati skušajo spremembe, še preden postanejo vidne
Da bi zaznali potencialno škodljive spremembe v gozdovih, še preden te postanejo vidne človeškemu očesu, je LIFE projekt LIFEGENMON (projekt za podporo dolgoročnega ohranjanja prilagodljivosti dreves na spremembe v okolju) razvil sistem za gozdni genetski monitoring. Kot pojasni Katja Kavčič Sonnenschein, lahko služi tudi kot zgodnji opozorilni sistem, ki bo pripomogel k ocenjevanju in napovedovanju dolgoročnega odziva drevesnih vrst na podnebne spremembe, in kot pomožni mehanizem za odločanje pri gospodarjenju z gozdovi. Projekt se sicer zaključuje, gozdni genetski monitoring pa bo nadaljeval projekt LIFE SySTEMiC (Close-to-Nature forest sustainable management practices under climate changes). »LIFE SySTEMiC bo preizkusil multidisciplinarni pristop (gozdna struktura-krajinska genomika gozdov) v več zaščitenih in upravljanih gozdovih, v različnih tipih evropskih gozdov v treh državah (Hrvaška, Italija, Slovenija) – od Alp do Mediterana, da se omogoči ponovljivost in prenosljivost pristopa,« pove sogovornica. Doda, da je Gozdarski inštitut Slovenije vodilni partner v projektu LIFEGENMON in partner v projektu LIFE SySTEMiC.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Gozd in les, 2020