Čebula in šalotka spadata v družino lukovk in sta si med seboj podobni v botaničnih lastnostih, imajo podobne zahteve, skupno pa jima je tudi to, da sta izredno aromatičnega, nekatere bolj, druge manj ostrega okusa, ki da vsaki jedi značilno noto.
Tla in gnojenje
Čebula in šalotka bosta lepo uspevali v dobro odcednih tleh. Mesnate glavice so polne vode in če rastejo v težkih tleh, kjer zastaja voda, rade gnijejo. Pomagamo si lahko tako, da čebulice sadimo na grebene. Odvečna voda bo tako lažje odtekala.
Pred sajenjem ne dodajamo dušikovih gnojil. V tla primešamo samo nekaj kalijevega gnojila, lahko je to kar lesni pepel. Kasneje, ko rastline pospešeno tvorijo liste, posevek pognojimo s kompostom. En liter komposta na kvadratni meter bo popolnoma zadostoval. Hlevski gnoj je sovražnik čebule in šalotke, zato poskrbite, da bosta rasli na gredah, kjer smo z gnojem gnojili vsaj pred dvema letoma.
Setev in sajenje
Čebulo in šalotko lahko sadimo na prosto že marca, le tla ne smejo biti zamrznjena in mokra.
Bolje je, če čebulčki niso debelejši od 25 mm, saj iz debelih hitreje poženejo cvetovi. Sadimo na razdaljo 20 cm med vrsticami, v vrsti pa naj bo med čebulicami vsaj 10 cm razmika. Pridelek bomo pobirali julija in avgusta. Če čebulice čebule posadite gosteje – tako da bo med njimi le 5 cm razmika – ta ne bo razvila debelih čebul. Uporabljate jo sproti, kot mlado čebulo. Za gostejše sajenje lahko uporabite debelejše čebulice. Če želite uživati v mladi čebuli preko celega poletja, ponavljajte sajenje vsaka dva tedna.
Čebulo lahko tudi sejemo
Konec februarja in v začetku marca posejemo v 10 cm široke lončke približno 8 drobnih črnih semen čebule. Lončke postavimo na toplo okensko polico in jih aprila, ko so že dovolj velike in močne, presadimo na grede. Lahko jih pustimo kar tako, v skupini, kot so rasle v lončku in uživamo mlado čebulo z listi vred, lahko pa rastline ločimo in vsako posebej posadimo na razdaljo 10 cm. Razvile se bodo debele čebule, enako, kot če bi sadili čebulček, vendar bomo v tem primeru pobirali pridelek šele oktobra.
Za spomladansko setev in sajenje sta odlični domači sorti čebule ”Ptujska rdeča” z rožnatim do svetlo vijoličnim mesom z zmerno ostrino in ”Belokranjka” s podolgovatimi čebulicami, s čvrstim belim mesom blagega okusa in rjavimi luskolisti. Primerne so tudi sorte ”Sturon”, z rumenimi okroglimi čebulami, ”Ivica rdeča” s podolgovatimi velikimi rdečkastimi čebulami in ”Red baron” z okroglimi temno rdečimi čebulami. Sorta šalotke ”Red sun” naredi velike vijolično navdihnjene bele čebulice, ki jih ščitijo rjavi luskolisti.
Če se le da, sejemo in sadimo na dan za korenino.
Za spomladansko čebulo sadimo čebulček septembra in oktobra. Zimo bo preživel na prostem, saj je odporen na nizke temperature, spomladi pa bomo jedli mlado čebulo, nežnega okusa in sočnih zelenih listov.
Dobri in slabi sosedje
Čebulo in šalotko sadimo v bližino korenčka, peteršilja, pastinaka, kumar, paradižnika, rdeče pese in solate. Bližina stročnic (boba, graha in fižola), nekaterih kapusnic (brstični ohrovt, ohrovt, cvetača, zelje, kitajski kapus) in črne redkve pa jima ne ustreza.
Pazljivi bodite tudi pri kolobarju. Čebula in njene sorodnice – šalotka, por, drobnjak, česen, stoletna čebula – ne smejo na isto gredo vsaj tri leta.
Oskrba
V sušnih dneh, predvsem na začetku rasti, posevek zalivamo. Zalivamo z razpršenim curkom, raje zjutraj kot zvečer. V vlažni pomladi in jeseni je bolje, če zastirke ni, saj čebulice ob prekomerni vlagi hitro začno gniti.
Če želimo, da šalotka razvije velike čebule, srednjo izpulimo, da se ostale odebelijo.
Pobiranje
Znak, da sta čebula in šalotka zreli in da ju lahko poberemo, so veneči listi, steblo pa je ob stisku s prsti mehko. Takrat ju populimo in še nekaj dni sušimo na soncu, da se zunanji luskolisti posušijo in otrdijo. Čebulice se bodo zato ohranile dalj časa. Nato samo še odstranimo odvečno zemljo in čebulo ter šalotko shranimo na temnem in hladnem prostoru.
