V svetu betona utira pot lesenim gradbenim konstrukcijam

Bruna Dujiča gradbeništvo spremlja že od rojstva. Njegov oče, gradbeni inženir, ga je že v rosnih letih vodil po gradbiščih, ki so mu počasi zlezla pod kožo. Zato izbira poklica ni bila težka. Danes, skupaj s sodelavci v podjetju CBD, sodi v razvojno špico v leseni gradnji v svetu, v Slovenijo pa je vnesel gradnjo s pomočjo križno-lepljenih plošč. »Ker se imenujem Bruno in je bruno osnovni element kladne gradnje (brunaric), mi je bilo lesno konstrukterstvo očitno položeno v zibelko. Ko sem začutil toplino lesa kot gradbenega materiala, sem ga takoj vzel za svojega,« pravi sam.

Ste se z leseno gradnjo začeli ukvarjati že na začetku poklicne poti?

Do nje sem prišel po korakih. V okviru diplomskega in magistrskega študija sem spoznaval betone visokih trdnosti, tudi v okviru trimesečnega študija v Neaplju. Za magistrsko delo pa sem proučeval strižne trdnosti zidanih zgradb ob potresu. Za to sem skonstruiral tudi preizkuševalno opremo. Takrat so se v Ljubljani v naselju Šujica začele graditi lesene kanadske hiše in investitorji so zanje želeli na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo naročiti potresne analize. V ta namen sem napravo za preskušanje zidanih konstrukcij prilagodil lesenim zgradbam. Proučil sem tudi raziskave v svetu s tega področja in prišel do sodelovanja na ameriškem projektu s področja lesene gradnje. Na tej osnovi sem vstopil v svetovni krog raziskovalcev lesenih konstrukcij, kjer so me zelo toplo sprejeli. Povabili so me na interne konference, kjer so se razvijali tudi standardi za potresno odpornost lesenih konstrukcij. Pridobil sem tudi štipendijo japonske vlade za dvomesečni študij na inštitutu NILIM v Cukubi, kjer sem sodeloval z velikimi imeni lesene gradnje in potresnega inženirstva na Japonskem. Znanje, ki sem ga pridobil, sem izkoristil pri svojem doktoratu in nadaljnjem znanstvenoraziskovalnem in projektantskem delu. Metode na področju potresnega inženirstva pa sem prenesel v prakso.

V Sloveniji ste torej orali ledino.

Da. Ko je pri nas lesena gradnja zaživela, sem v letih 2008 in 2009 v času gospodarske krize iz udobnega univerzitetnega okolja zaplul v negotove gospodarske vode. Rasli smo iz leta v leto in danes nas je v podjetju CBD zaposlenih že deset oseb. Večinoma so se mi priključili mladi, ki so me spoznali na fakulteti. Bili so moji študenti, želeli so biti moji diplomanti, in ko so videli mojo vizijo in način dela, so tudi želeli postati del mojega tima. Kot prijatelji in družina smo rasli, dva sta z menoj v podjetju tudi doktorirala, kar osebno štejem kot svoj največji dosežek in zadoščenje. So izkušeni raziskovalci z doktoratom znanosti in pooblaščeni inženirji. Nekateri so že na lastni poklicni poti in prav je, da sledijo svoji viziji. Ostajamo pa povezani.

Kako ste ustanovili podjetje CBD?

Na pobudo svojega brata, ki je ekonomist. Ker je vedel, da sem vedno težil k sodelovanju z gospodarstvom, mi je svetoval ustanovitev podjetja in obljubil začetno pomoč pri ekonomskem delu njegovega delovanja. Podjetje sva ustanovila leta 2006, resno pa je začelo poslovati v letih 2008 in 2009, ko sem zapustil fakulteto in se v celoti posvetil podjetju. Sedež imamo v Celju, pisarni pa v Ljubljani in Sežani. Že od samega začetka poslujemo tudi na daljavo.

To vam v sedanjih razmerah pride prav.

Pred epidemijo smo v živo dvakrat do trikrat na teden opravljali posamične koordinacije, zdaj na daljavo delujemo pet dni v tednu, s čimer se je učinkovitost dela malenkost zmanjšala. Projekti, ki jih izvajamo, pa tečejo nemoteno in dela nam ne zmanjka.

»Na Hrvaškem si po potresu v Petrinji zelo želijo delati s križno lepljenimi ploščami. Za obnovo bodo potrebovali približno 2.000 objektov in želijo sodelovati z nami.«

Kako doživljate les?

Je raznolik in poseben, tudi zelo svojeglav. Zahteva izjemno veliko znanja, ki sem ga moral pridobivati sam, saj mi ga gradbena fakulteta ni dala. Veliko ga je mogoče dobiti na Biotehniški fakulteti na oddelku za lesarstvo. Znanje sem iskal na različnih koncih in ga povezal, da lahko danes v našem podjetju obvladujemo lesene konstrukcije in tudi razvijamo nove tehnologije.

Je razvojnoraziskovalno delo temelj delovanja podjetja CBD?

Sam izhajam iz raziskovalnih voda, kjer sem preživel štirinajst let. Vidim, da je znanstvenoraziskovalno znanje največja konkurenčna prednost na trgu. Da to ohranjaš, se moraš samodisciplinirati, biti inovativen in s pomočjo razvoja in raziskav poiskati rešitve, ki so uporabne v praksi in tudi ekonomsko vzdržne. Naše podjetje ima razvojnoraziskovalno skupino, povezujemo se z raziskovalnimi ustanovami, izsledke in inovacije pa vnašamo v projektantsko prakso. Kar prepoznamo kot prebojno inovacijo, intelektualno zaščitimo, tudi z evropskim patentom. Tako smo patentno zaščitili križno lepljene rebričaste plošče (XR-Lam), kjer se dogovarjamo s finsko družbo Stora Enso, da bodo patent zanje odkupili in jih izdelovali. V Sloveniji proizvodnje zanje žal ni bilo mogoče vzpostaviti.

»Les je raznolik in poseben, tudi zelo svojeglav.«

Zakaj so lepljene rebričaste plošče prebojne?

V leseni gradnji križno lepljene masivne plošče s svojo eksponentno rastjo v gradbeništvu povzročajo preveliko porabo lesne surovine. Z našo križno-lepljeno rebričasto ploščo pa se s 30 do 40 odstotkov manjšo porabo lesa dosežejo enake mehanske lastnosti kot s polno debelejšo ploščo. Ta rešitev je bila prepoznana kot izjemno učinkovita, a je treba pri tehnološkem procesu tudi razviti ustrezno prešo. Pri tem se povezujemo s podjetjem Ledinek, ki je razvilo pnevmatske preše, ki so jih tudi patentirali.

So te plošče že na trgu?

Ne, so pa že rebraste plošče drugih proizvajalcev, kjer se na osnovno ploščo lepijo in privijajo velika rebra iz lepljenih nosilcev. Te plošče so namenjene razponom od desetih do štirinajstih metrov. Mi smo učinkoviti pri razponih od pet do osem metrov, ki največkrat nastopajo v stanovanjski gradnji. Rebričasta plošča bi bila učinkovita ravno v tem segmentu v gradbeništvu.

Imate še kakšen patent?

Patentirali smo dve metodi – Crosslam Jacket in Crosslam Inner Box, ki zajemata celovito prenovo objektov. Pri prvi zunanji ovoj obstoječega objekta oblečemo s strukturo križno-lepljenih plošč, ki so nadgrajene z izolacijo fasade, pri čemer stavbo povežemo v celoto. S tem lahko pri starih zidanih stavbah, ki so zelo občutljive na potres, preprečimo porušitve. V okviru druge metode pa v jadranski regiji, v objektih, ki so spomeniško zaščiteni in ki so praviloma zgrajeni iz kamna, znotraj njih postavimo leseno strukturo, ki omogoča novo bivanjsko izkušnjo. Razvili smo tudi rešitev Crosslam City Top, kjer sanirane objekte nadgradimo z lahko montažno gradnjo. Za nadgradnjo hotela Terme Čatež, ki smo mu dodali dve nadstropji, sem dobil nagrado Inženirske zbornice Slovenije. To je bila ena največjih nadgradenj v Evropi na potresnem območju. V prihodnosti bo ta rešitev omogočala ekonomsko upravičeno obnovo mestnih jeder. V mestnih središčih so namreč velikokrat zelo visoke strme strehe, kjer je prostor tudi za tri dodatna bivalna nadstropja.

Kakšne priložnosti vse to prinaša slovenski lesnopredelovalni industriji?

V Sloveniji smo bili v preteklosti preveč usmerjeni v pohištveno industrijo, premalo pa v graditeljstvo. Razvojni preboj bi lahko naredili v trajnostnem gradbeništvu, saj imamo hlodovine v izobilju. S tem bi našo lesnopredelovalno dejavnost dvignili na precej višjo raven. Ostali smo na ravni manjših žag, inovativni preboj pa bi bilo treba narediti pri križno lepljenih ploskovnih elementih. Izobraževalni sistem bi moral oblikovati lesarske inženirje, ki bi imeli tudi konstrukcijsko znanje.

S čim se, poleg križno-lepljenih plošč, v vašem podjetju razvojno še ukvarjate?

Z vlago v samih konstrukcijah. Za lesene objekte je namreč treba v času uporabe skrbeti. Če v les pride vlaga, nam konstrukcija v hermetično zaprtem ovoju propade in mi za to niti ne vemo. Trudimo se postaviti diagnostiko v ključnih elementih, postaviti senzorje, ki bi nas opozorili na povišano vlago.

»Na področju tehnologije križno-lepljenih elementov sem v Sloveniji v nekaj letih izobrazil veliko statikov, arhitektov in vlagateljev ter proizvajalcev objektov na ključ, s katerimi danes sodelujemo.«

Ali se slovenska gradbena podjetja pri leseni gradnji zavedajo teh nevarnosti?

Z lesom ne delajo pravilno. Gradi se lahko le s popolnoma suhim lesom in med gradnjo je treba poskrbeti, da ni toplotnih mostov ali izliva vode v konstrukcijo. Da je, denimo, v kopalnici, ustrezno rešena hidroizolacija.

S čim se še ukvarjate?

Z gradnjo višjih lesenih stavb in na kakšen način zasnovati optimalne konstrukcije v okviru modularne gradnje, kjer se posamezne konstrukcije izdelajo že v delavnici in ne na terenu. Te rešitve morajo biti tehnološko in ekonomsko optimalne.

Kako se vaša prisotnost pozna na slovenskem trgu?

Na področju tehnologije križno-lepljenih elementov sem v nekaj letih izobrazil veliko statikov, arhitektov in vlagateljev ter proizvajalcev objektov na ključ, s katerimi danes sodelujemo. Uspelo nam je razviti trg križno-lepljenih elementov, po katerih je povpraševanje. Škoda pa je, da temu ne sledi lesna industrija – potrebovali bi žage, sušilnice, proizvajalce križno-lepljenih plošč.

Za vaše potrebe križno-lepljene plošče kupujete v tujini?

Da. Proizvajajo jih v številnih evropskih državah, tudi v tistih, ki so bistveno manj gozdnate od naše.

»Gradi se lahko le s popolnoma suhim lesom in med gradnjo je treba poskrbeti, da ni toplotnih mostov ali izliva vode v konstrukcijo.«

Ste po duši menedžer ali razvojnik?

Velikokrat si želim, da bi imel v podjetju menedžerja, vendar bi naredil veliko škodo zaposlenim, saj vzdržujemo zelo pristen oseben odnos. Če želiš imeti tim, ki ti zaupa, moraš delati z občutkom. Zato prevzemam tudi vlogo menedžerja. Pri tem delujem kot trener in skušam vsakemu najti položaj v ekipi, ki mu najbolj ustreza. Kot senior v podjetju se trudim svojim zaposlenim pri upravljanju in raziskavah dajati zgled in jih voditi s pomočjo osebne neoporečnosti. Ob tem pa skrbim, da so vsi člani tima osebnostno kompatibilni. Korektni smo tudi pri sodelovanju s poslovnimi partnerji.

Katerih pet projektov bi izpostavili?

Največji je sodelovanje pri projektiranju v tistem času največje lesene stavbe na svetu, Murray Grove v Londonu, ki ima osem nadstropij. Kot svetovalca me je k projektu povabilo podjetje KLH. Temu so sledili odmevni projekti. Denimo slovenski paviljon za Expo v Milanu, kjer smo bili kot statiki vez med arhitektom in izvajalcem – Lumarjem. Sprojektirali smo tudi štiri štirinadstropne lesene bloke v Sloveniji. V sodniškem stolpu v Planici je znotraj armiranobetonskega okvirja štirinadstropna lesena konstrukcija. Trenutno največji dosežek pa je slovenski jekleno-leseni paviljon na Expo Dubaj, kjer smo veliko prispevali k njegovi izvedljivosti, izvedli projektiranje, prepričali oblasti v Dubaju, da sprejmejo leseno konstrukcijo in poskrbeli za postavitev paviljona, za kar smo, zaradi epidemije Covida-19, morali na daljavo usposobiti lokalnega izvajalca, da je to bil sposoben kakovostno izvesti. Na koncu smo na terenu izvedli kontrolo, da je vse, kot mora biti.

Foto: arhiv Inženirske zbornice Slovenije

Na kaj ste v dosedanjem delu najbolj ponosni?

Na svoje sodelavce. Usmerjam jih v nenehno učenje, v znanstvenoraziskovalno delo in jim pri tem stojim ob strani.

Kakšne poklicne in raziskovalne cilje si še zadajate?

Ko bo podjetje lahko delovalo brez mene, bi želel ostati v pedagoških vodah, na področju lesenih konstrukcij. O tem bi želel napisati priročnik za projektante. Še prej pa bi za otroke rad izdal slikanico o leseni gradnji, besedilo že pišem, iščem pa ilustratorja. Da najmlajšim približam toplino lesa in ovržem mit iz pravljice o treh pujskih, da je trdna samo hiša iz opeke.