»Še vedno se v praksi pojavljajo razprave o tem, ali so boljše pasivne ali skoraj nič-energijske stavbe. A dilema je zgolj navidezna,« meni izr. prof. dr. Marjana Šijanec Zavrl, vodja centra za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo na Gradbenem inštitutu ZRMK.
Pojasni, da je pasivna hiša uveljavljena tržna oznaka za sicer dodobra tehnično razdelan koncept gradnje, ki ga sistemsko podpira tudi industrija z izbrano tehnologijo. »Gre za optimizirano energijsko učinkovito zasnovo stavbe – torej predvsem čim manjše stroške in sistemsko podporo želeni kakovosti. Gradnja v pasivnem standardu, ki smo jo pri nas spoznali v povezavi s subvencijami Eko sklada, je ena od (pomembnih) oblik priprave trga na sNES,« doda.
»Ambicije sNES kriterija pa so mnogo širše,« pravi sogovornica. Koncept skoraj nič-energijske stavbe izhaja iz presoje stroškov energijske zasnove v življenjski dobi, v ospredje postavlja energijsko učinkovitost, stavi na uporabo obnovljivih virov energije (OVE) in na proizvodnjo energije iz OVE na stavbi in v bližini, z različnimi oblikami shranjevanja energije (toplotni hranilniki, baterije, električna vozila, interakcija z omrežjem) in s pametnimi tehnologijami omogoča fleksibilnost stavbe pri rabi in oskrbi z energijo, daje uporabniku možnost nadzora nad energijskimi tokovi in zagotavlja optimalno bivalno ugodje za uporabnika.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Gradimo 2021.
