Njihova gradnja bo v gradbeništvo vnesla precejšnje spremembe, ki pa bodo postopne, vsaka država jih bo uvajala na svoj način.
Pri skoraj nič-energijskih stavbah gre za zahtevnejše tehnologije (ovoj, okna, prezračevanje z rekuperacijo), uporabo obnovljivih virov, za proizvodnje energije iz OVE in dinamično sodelovanje stavbe s pametnimi omrežji ter za večji obseg naprav in sistemov, zato je njihova gradnja in tudi upravljanje zahtevno. Za oboje pa je potrebno (novo) znanje.
Po 31. decembru 2020 bodo morale biti vse na novo zgrajene stavbe skoraj nič-energijske, dve leti prej, torej že po 31. decembru 2018, pa bo ta zahteva postala obveza za vse nove javne stavbe.
»Ker gre ob uvajanju skoraj nič-energijskih stavb tudi za množičnejšo uvedbo novih tehnologij in energijsko učinkovitejših proizvodov, za večji poudarek pri uporabi obnovljivih virov energije in za razpršeno proizvodnjo energije iz OVE na stavbah ob nujni interakciji s pametnimi omrežji, je Evropska komisija s posebno direktivo (2010/31/EU) v vmesnem času predvidela postopno uvajanje skoraj nič-energijskih stavb,« je pojasnila doc. dr. Marjana Šijanec Zavrl, vodja centra za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo na gradbenem inštitutu ZRMK.
Sogovornica pravi, da prihajajoča generacija predpisov, ki bo stopila v veljavo ob zaključku leta 2018 (za nove javne stavbe) oz. konec leta 2020 (tudi za vse druge nove stavbe), po današnjih merilih terja še nekoliko dražjo energijsko zasnovo stavbe, ki po drugi strani vodi do manjše rabe primarne energije. Vse to ob predpostavki, da se bodo v nekaj letih do popolne uvedbe skoraj nič-energijskih stavb cene aktualnih tehnologij nekoliko znižale in bodo tako po letu 2020 skoraj nič-energijske stavbe predstavljale stroškovno optimalno rešitev.
