Različne vrste naravnih nesreč na objektih povzročijo različne posledice, ki so pri kakovostno zgrajenih objektih manjše. Požari, potresi, plazovi, neurja in poplave lahko na objektih povzročijo veliko škodo, zato je objekte smiselno zavarovati, pri čemer največ finančne varnosti ponuja zavarovanje na novo vrednost. Če se odločimo za obnovo, je poškodbe treba sanirati čim prej. Pri močno poškodovanih objektih je včasih ekonomsko najbolj upravičena njihova rušitev.
Hitra intervencija pri požaru prepreči poškodbo objekta
Prvi se s posledicami po naravnih nesrečah soočajo gasilci. Poklicani so na pomoč v primerih požarov, potresov, neurij in poplav, v največ primerih pa je poškodovan tudi objekt.
Škoda na objektih se razlikuje glede na vrsto in jakost nesreče. »Pri požarih gre za poškodbe objektov, ki močno poškodujejo objekt iz vidika temperaturne obremenitve materialov. Prizadeta je statika objekta, posledično pa lahko pride do delnih ali celotne porušitve posameznih delov objekta,« pravijo v Gasilski zvezi Slovenije, a dodajajo, da je v največ primerih zaradi pravočasnega javljanja požara in hitrega posredovanja gasilcev v objektu poškodovana predvsem oprema, ne pa sam objekt.
Poškodbe pri potresih in plazovih podobne
Drugačne so poškodbe objektov pri potresih. »Tu prihaja do porušitev, razpok v gradbenih konstrukcijah, prekinitvah in uničenju komunalnih priključkov ter cestne in ostale infrastrukture,« pojasnjujejo. Zelo podobne poškodbe so tudi pri plazovih, le da so v teh primerih poškodbe objektov prisotne na geografsko manjšem območju.
»Vedno več pa imamo v zadnjem času interveniranja zaradi poplav, neurja in toče, ki poleg objektov povzročajo škodo tudi na kmetijskih površinah in zajemajo večja geografska območja,« pravijo. Pri teh dogodkih gre za mehanske poškodbe strešnih kritin in strešnih konstrukcij, pri poplavah pa pride še do poškodb objektov, ki terjajo čiščenje in sanacije tlakov, talnih in stenskih oblog ter izsuševanje sten (naravno ali s pomočjo tehničnih pripomočkov), ki lahko traja tudi do nekaj mesecev. Največ naravnih nesreč v zadnjem desetletju so beležili v letu 2018, največ požarov oziroma eksplozij pa 2012.
Celotna Slovenija leži na potresno nevarnem območju
»Potresi so v Sloveniji sicer pogosti, a ne dosegajo prav velikih vrednosti magnitude. Vseeno pa so lahko njihovi učinki dokaj hudi zaradi razmeroma plitvih žarišč,« pojasnjujejo na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO). »Tisti, ki povzročajo najhujšo škodo, nastajajo v globini med 5 in 15 kilometri,« dodajo. »Žariščna globina je pomemben dejavnik, ki zelo vpliva na velikost učinkov potresa – enako močan potres z globljim žariščem bo imel sorazmerno manjše učinke na površju,« pojasnjujejo.
V Sloveniji in večini drugih držav se opiramo predvsem na ocenjevanje potresne nevarnosti, ki je podlaga za potresno odporno gradnjo stavb, na osnovi podatkov o preteklih potresih in geoloških značilnosti ozemlja pa se pripravijo karte potresne nevarnosti. Sodeč po kartah je na potresno nevarnem območju celotna Slovenija, vendar so nekateri deli bolj potresno nevarni kot drugi. ARSO beleži, da pas večje potresne nevarnosti poteka po osrednjem delu Slovenije od severozahoda proti jugovzhodu države. Izstopajo tri območja z največjo potresno nevarnostjo: območje zahodne Slovenije (potres leta 1998 v zgornjem Posočju je bil eden od dveh največjih v Sloveniji v 20. stoletju), območje Ljubljane in okolice (največji znani tu je bil leta 1895) ter območje Brežic (najmočnejši znani leta 1917). Zavedati pa se moramo, da nam karte lahko povedo le, kako močne potrese in kakšne učinke lahko na nekem območju pričakujemo, ne pa tega, kdaj bo do tako močnega potresa prišlo.
Objekte lahko utrdimo na več načinov
V članku Tehnične informacije o pomembnejših posegih za rekonstrukcijo v potresu poškodovanih zidanih objektov, objavljenem na spletni strani Tehnološkega centra gradbenega inštituta ZRMK, avtorji opozarjajo, da se rekonstrukcija v potresu poškodovanih objektov izvaja le na takšnih objektih, ki so še primerni zanjo in jih je mogoče z ekonomsko sprejemljivimi stroški utrditi. »Za izdelavo projekta je treba predhodno ugotoviti stanje nosilnih elementov, sestavo zidovja, stopnjo in obseg poškodb ter njihov vpliv na nosilnost in varnost tako posameznega elementa kot celotnega objekta,« dodajajo avtorji.
S kakšnimi posegi torej lahko utrdimo v potresu poškodovane objekte? Nosilne zidove lahko povežemo z jeklenimi vezmi, da se medsebojno ne razmikajo. Dobro protipotresno povezavo nosilnih zidov pri objektih z lesenimi tramovnimi stropnimi konstrukcijami lahko dosežemo z uporabo armiranobetonskega estriha (tanke ojačilne plošče na tramovih), zidove lahko utrdimo z injektiranjem s cementno injekcijsko maso. Predvsem pri stavbah, zidanih z opeko, kjer injektiranje ni tako uspešno kot pri kamnitih, pa se nosilno zidovje lahko ojača tudi z oblogami iz armiranega cementnega ometa.
Če nič od tega ni primerno, se lahko na novo pozida zidove, bodisi v celoti, ali pa se prezida oziroma ojači le poškodovan vogal stavbe, a ker so tovrstni posegi lahko dokaj dragi. Avtorji članka predlagajo, da jih uporabimo le, kadar smatramo, da so ekonomsko upravičeni. V določenih primerih je smiselna tudi ojačitev temeljev.
Zidove hitreje izsušimo umetno, zatem se je smiselno izogibati lesu
Tudi po poplavah sanacija poškodovanih objektov ni nič manj zahtevna. Na Centru za materiale in konstrukcije Gradbenega inštituta ZRMK priporočajo, da je treba še pred čiščenjem izdelati prvo fotodokumentacijo, ki bo koristna za kasnejše uveljavljanje škode. Vodo je treba izčrpati, nato pa začeti z grobim čiščenjem, kar zajema odstranjevanje naplavin, vsega pohištva in dotrajanih tlakov iz prizadetih prostorov. Zatem je treba določiti način sušenja in oceniti smiselnost ohranjanja posameznih dotrajanih in že prej neustrezno zasnovanih elementov stavbe. »Pri stavbah, ki so bile že večkrat poplavljene, je smiselno oceniti tudi trdnost materialov v nosilnem zidovju in stropnih konstrukcijah,« svetujejo.
Nato pride na vrsto sušenje, a se moramo zavedati, da je naravno sušenje, ko notranjost intenzivno ogrevamo ter večkrat dnevno po pet ali deset minut zračimo s prepihom, dokaj počasno. »Masivno grajeni zid debeline od 30 do 40 cm se do še sprejemljive stopnje navlaženosti suši vsaj od štiri do šest mesecev,« trdijo in dodajajo, da zidove in tlake precej hitreje izsušimo umetno, torej z razvlaževalniki zraka. »Vodo iz sloja talne toplotne izolacije, katere izsuševanje močno ovira polietilenska folija, vgrajena pod talnim estrihom, pa se najhitreje odvaja strojno z vpihovanjem in nato razvlaževanjem zraka,« pojasnijo.
S takim prisilnim sušenjem se po njihovih izkušnjah nosilno zidovje do še zadostne navlaženosti za pristop k izvedbi sanacijskih del izsuši v 10 ali 14 dnevih. Stroški sušenja zgradbe s 100 kvadratnimi metri površine tako po njihovih ocenah znašajo od 1.500 do 2.200 evrov.
Opozarjajo tudi, da je ob sanaciji smiselno upoštevati lego objekta – če ta leži na bolj ogroženem območju, kjer se pričakuje ponovno zalitje, je treba sanacijo načrtovati tako, da bodo naslednja zalitja povzročila čim manj škode. Pomagajo tudi drugi preventivni ukrepi, kot so denimo izgradnja nasipov ali armiranih betonskih ograjnih zidov, pametno pa je, da za omete in konstrukcije tlakov uporabimo čim manj vodovpojne materiale. Hkrati je smiselno uporabljati čim manj lesa, ki je bolj občutljiv na zalitja.
Članek je bilv celoti objavljen v reviji Eko dežela Gradimo 2020.
