Velikokrat je slišati razprave o tem, katera stavba je boljša, pasivna ali skoraj nič-energijska. »Dilema je zgolj navidezna,« meni Marijana Šijanec Zavrl, vodja centra za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo na Gradbenem inštitutu ZRMK. Pove, da je pasivna hiša uveljavljena tržna oznaka za sicer dodobra tehnično razdelan koncept gradnje, ki ga sistemsko podpira tudi industrija z izbrano tehnologijo.
»Gre za optimizirano energijsko učinkovito zasnovo stavbe – torej predvsem čim manjše stroške in sistemsko podporo želeni kakovosti. Gradnja v pasivnem standardu, ki smo jo pri nas spoznali v povezavi s subvencijami Eko sklada, je ena od (pomembnih) oblik priprave trga na sNES,« pojasni.
Doda pa, da so ambicije sNES kriterija mnogo širše. Koncept skoraj nič-energijske stavbe namreč »izhaja iz presoje stroškov energijske zasnove v življenjski dobi, v ospredje postavlja energijsko učinkovitost, stavi na uporabo obnovljivih virov energije in na proizvodnjo energije iz obnovljivih virov energije (OVE) na stavbi in v bližini, z različnimi oblikami shranjevanja energije (toplotni hranilniki, baterije, električna vozila, interakcija z omrežjem) in s pametnimi tehnologijami omogoča fleksibilnost stavbe pri rabi in oskrbi z energijo, daje uporabniku možnost nadzora nad energijskimi tokovi in zagotavlja optimalno bivalno ugodje za uporabnika.«
Kot poudari sogovornica, sNES stavbe tudi znatno prispevajo k razogljičenju stavbnega fonda oziroma k izpolnjevanju obveznosti države glede povečevanja energijske učinkovitosti in deleža OVE v sklopu podnebno energetske politike. »Skoraj nič-energije stavbe imajo lahko več obrazov, vendar jim je skupen krovni cilj – razogljičenje stavbnega fonda,« pravi Marijana Šijanec Zavrl.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Gradimo 2020.
