Enotne politike glede uporabe jedrske energije v prihodnosti znotraj EU ni. Države se o tem namreč odločajo suvereno in skupaj z odločitvijo za jedrsko energijo prevzamejo tudi odgovornost skrbeti za nacionalno infrastrukturo.
Kot pove dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na Institutu »Jožef Stefan« (IJS), se v Evropi pojavlja več politik – od gradnje novih jedrskih elektrarn (na primer na Finskem, v Veliki Britaniji in Franciji, na Madžarskem in Slovaškem, nanje pa se pripravljata tudi Bolgarija in Poljska), uporabe delujočih enot do konca predvidene obratovalne dobe (na primer v Švici, na Švedskem in z nekajkratnimi podaljški tudi v Belgiji) do aktivnega pospešenega izstopa iz jedrske energetike, za katerega se je odločila Nemčija. »Vse te odločitve so povezane s strateškimi odločitvami, ki upoštevajo obremenitve okolja, konkurenčnost, zanesljivost dobave in ne nazadnje tudi neodvisnost posameznih držav od uvoza,« pove Cizelj.
Doda, da v Aziji (na primer v Indiji in na Kitajskem), kjer električne energije primanjkuje, pospešeno razvijajo in gradijo nove nuklearke, o jedrski energiji razmišlja tudi več energetsko podhranjenih držav v Afriki ter tudi veliko držav, ki so bogate z nafto. »Združeni arabski emirati že imajo štiri enote, Savdska Arabija in Egipt pripravljata nacionalno infrastrukturo …,« pove sogovornik. Doda, da smo v zadnjih letih na planetu vsako leto na omrežja priključili med pet in deset novih jedrskih elektrarn, kar se bo, tako Cizelj, nadaljevalo tudi v prihodnjem desetletju ali dveh.
