Vsake toliko po socialnih omrežjih zaokrožijo prošnje za pomoč tej ali oni mamici, družini, starostniku. Ljudje v entuziazmu pripravijo paket (brez izjeme so navadno te nabirke namenjene pošiljanju po pošti) ter delijo objavo na Facebooku.
O tem so več napisali v društvu Humanitarček in podali tudi koristne nasvete, kako ločiti resničen problem od zlorabe.
Mamica brez bančne kartice
Pred nekaj dnevi je tako zaokrožila objava mamice 3 otrok, ki naj bi ne imela niti bančne kartice. Trije mladoletni otroci pa naj bi potrebovali oblačila, priboljške. Priložena je bila slika bornega, človeku nevrednega bivališča. Prostovoljka, ki je v imenu družine zbirala stvari, je dobromisleč poskusila pomagati, a je nato povsem naivno padla v mrežo laži.
Vsakemu, ki je v nekaj minutah objavo delil, bi se moralo sprožiti nešteto vprašanj. Zakaj toliko oblačil, če nekdo nima niti tople postelje? Kako lahko preživi brez TRR? Kam dobiva socialne transferje? Od česa torej preživi? Ali pri 3 otrocih vsaj v šoli niso posumili, da gre za takšno stisko? Nenazadnje so bili po navedbah starosti vsi otroci še šoloobvezni. Ampak ljudje so preprosto delili, delili .. in marsikdo ni niti pomislil, da je zgodba sumljiva.
Predvsem je zbodlo dejstvo, da bi moral biti nujno obveščen CSD, saj so bili prikazani pogoji za življenje resnično neustrezni. A čim smo podali prijavo na CSD ter izvedeli, da je naslov, kamor se pošiljajo stvari – pravzaprav društvo… je profil mamice izginil. Uradno samih oblačil ni potrebovala več.
Rak na glavi
Zelo podobna je le teden dni starejša zgodba domnevne mamice samohranilke, ki je zbirala sredstva za plačilo magnetne resonance glave za najmanjšo hči, ki naj bi ga urgentno potrebovala zaradi “raka na glavi”. Kar je bilo kontradiktorno. Že cena MR je bila 2.500 evrov, kar je bistveno več kot so realne cene (samoplačniški magnet glave je do 300 evrov). Poleg tega urgentne preiskave (sploh za otroke) niso plačljive. Denar je zbirala “v kuverti”, kar čez noč je nato sam profil izginil.
Zbrano zelenjavo so prodajali na tržnici
Spomnimo se tudi junijske zgodbe, ko je družina s šestimi otroci prosila za sadje in zelenjavo, češ da nima ničesar za pod zob. Vse je bilo kasneje prodano na tržnici, otroci pa so čudežno izpuhteli.
Na dnevni bazi se tako dogajajo preprodaje oblačil (predvsem otroških) na Bolhi, raznih forumih. Hja – od ene majice nekdo že ne bo obogatel. A dejstvo je, da je včasih iz tega lahko nekdo naredi pravi “biznis”. Poleg tega pa navadno darujejo predvsem ljudje, ki se že tako ne kopajo v izobilju in se zavedajo stiske.
Ljudi zgodbe o mamah samohranilkah zbudijo iz apatije. Vsak si želi pomagati. In prav je tako … A nekaj previdnosti ni odveč.
Kako prepoznati zlorabo?
1. Vsak je lahko Google detektiv
Kadar na spletu naletimo na podobno zgodbo, jo najprej preberimo. To ne pomeni, da jo samo delimo ter nato spregledamo, da je bila datirana pravzaprav leta 2018. Ampak jo preberimo.
Od nikogar se ne pričakuje, da bo igral dežurnega detektiva. A vendarle nekaj klikov pred deljenjem objave pove veliko.
Recimo že sam profil prositelja, ki je pogosto lažen. Ustvarjen nekaj dni pred objavo, z bornim številom fotografij, brez prijateljev.
Navadno je “uradno” nato vmes posrednik, prostovoljec, ki ne spada k nobeni organizaciji. Nekateri padejo v te zgodbe iz čiste naivnosti in želje po pomoči, ko jih popoln tujec na spletu zaprosi za pomoč pri deljenju zgodbe češ “mene je sram”. V kolikor se na nas obrne takšna oseba, preverimo zgodbo. Nenazadnje – za svoje objave odgovarjamo sami. V kolikor pa je deljena objava preko posrednika – prostovoljca, velja preveriti tudi njegov profil. V zadnjem mesecu smo zaznali vsaj 4 profile “prostovoljk posrednic”, ki so že z nekaj kliki razkrili, da gre za lažne profile. Eden celo uporablja sliko medijske osebe.
V primeru deljenja naslova prositelja, dobri stari google pove ogromno – pogosto so naslovi fiktivni ali pa so društva. Kadar je naslov pravna oseba (društvo etc), se velja vprašati, zakaj potem slednji ne zbirajo omenjenih dobrin.
Veliko pove tudi, če naslov preverimo na “street view” pogledu googlovega zemljevida, ki nam natančno izriše samo okolico. Včasih nam je že s tem jasno, da slika hiše, pred katero so parkirani visokocenovni avtomobili in se v ozadju slika bazen, ne ustreza sliki razpadajoče barake, ki kroži po socialnih omrezjih. A vendarle naj bi šlo za isti naslov.
2. Lokacija prosilca
Druga stvar je zagotovo lokacija prosilca. Če nekdo iz Primorske išče pomoč društev v Prekmurju, morajo zazvoniti vsi alarmi. Zakaj torej v primeru stiske ne aktivirati najblićjega društva? Morda, ker slednji poznajo tvojo situacijo oz ker lahko s par koraki preverijo navedbe? Mamica, ki naj ne bi imela oblekic za otroka, zagotovo ne bo iskala slednjih na Štajerskem, če je sama iz Ljubljane. Še manj si bo lahko privoščila strošek prevoza in prevzema.
Veliko alarmov mora zbuditi tudi, kje je objava deljena. Če ni v skupini za pomoč, ampak v skupinah ljubiteljev rož ali morda ekološkega ravnanja z odpadki – morajo zazvoniti vsi alarmi. Pomoč je že tako težko prositi, zato je težko verjeti, da bo nekdo od prosilcev tako velikopotezno delil v skupinah, ki temu niso niti namenjene.
3. Ali so res izčrpane vse sistemske (z)možnosti?
Moralna in etična odgovornost posameznika, predvsem pa društev, je, da v primeru novih socialnih stisk, ogroženosti prositelja in nemogočih življenjskih pogojih obvestijo pristojni CSD. En mail z opisom situacije je dovolj. Četudi ne verjamete v njihovo efektivnost, znajo presenetiti. Predvsem pa se moramo zavedati dejstva, da so situacije, pri katerim ima le CSD pooblastila in sistemske možnosti, ki jih lahko uredijo le oni.
Poleg tega je skorajda neverjetno, da bi v naši državi nekdo izpadel iz sistema mesečnih paketov, bodisi pri Rdečem križu, Karitasu ali viških hrane Slovenske filantropije. Večji problem so resda topli obroki, a slednjih zagotovo ne rešujejo nabirke po socialnih omrežjih.
Pogosto se pozabi na izredno finančno pomoč. Namenjena je zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Uveljavi jo lahko vsakdo, če dohodek na osebo ne dosega meje dohodkov, ki je zakonsko predpisana, in so hkrati izpolnjeni tudi drugi z zakonom določeni pogoji.
Pridobi jo lahko vsak v Republiki Sloveniji in je:
* državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji,
* tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji,
* oseba, ki lahko uveljavljajo denarno socialno pomoč in varstveni dodatek na podlagi mednarodnih aktov, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, hkrati pa nima dovolj sredstev za preživetje, nima premoženja in prihrankov, ki bi omogočali preživetje, si ne more zagotoviti preživetja sami z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanjem, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili (npr. denarnim nadomestilo za primer brezposelnosti) ali s pomočjo tistih, ki so jih dolžni preživljati, in aktivno rešujejo svojo socialno problematiko (npr. ste kot brezposelna oseba prijavljeni pri Zavodu RS za zaposlovanje).
* Za starostnike je na voljo še varstveni dodatek, za otroke otroški dodatek itd. Vse to so možnosti, na katere je prosilca potrebno opozoriti in mu pomagati do njih – preden zagori Facebook. Marsikdo do njih ne zna, res pa je – da marsikdo do njih ni upravičen ali pa jih je že porabil.
4. Neustrezno nakazilo denarja
V želji po pomoči je ena izmed najpogostejših napak – nakazilo na TRR. V želji, da bi se ljudje izognili posrednikom nato Štefki nakažejo nekaj evrov na TRR direktno, ob tem pa ne pomislijo, da bodo s tem pomembno vplivali na njene socialne transferje. In ravno teh nekaj evrov lahko pomeni, da preseže cenzus.
Pogosto se zato uporabi “kuverta” sistem. Slednji je super za Štefko, a obenem se lahko za njim skrije tudi marsikateri goljuf. Denar je namreč nezabeležen. Pogoste afere društev so marsikje pustile slab priokus, a velja omeniti, da so večje organizacije v posameznih nabirkah bistveno varnejša izbira. Primer je npr. Krambergerjev sklad.
Če boste za Pepija nakazali na Pepijevo referenco, bo denar zanj in ne more kar izpuhteti, ker je knjižen zanj. Izpis po referenci pokaže vse prilive. Poleg tega pa je prenakazilo prek humanitarne organizacije nato ovrednoteno kot donacija, ki ne vpliva na njegove socialne transferje. Pogosto pa je iz tega neposredno plačana kurjava, dolg za najmenino ipd.
5. Prošnja za invalidske pripomočke
Na dnevni bazi se pojavljajo nabirke za nakup medicinsko tehničnih pripomočkov, najpogosteje invalidskega vozička. Potrebno je poudariti, da je slednjega mogoče dobiti na naročilnico osebnega zdravnika in/ali specialista, če je zato indikacija. Pri nakupih rabljenih pa je pomembno preveriti, ali je pri nakupu sploh voziček – last osebe. V veliki večini so namreč na izposojo. Trajnostna doba tudi 10 let. To pomeni, da so tehnično izposojeni.Izjema so le prilagojeni vozički, za katere se navadno zbira doplačilo, a takrat so brez izjeme navedene diagnoze, zaradi katerih ga prosilec potrebuje. Tako pa se socialna omrežja šibijo od prošenj po vozičkih, ki nato zarotirajo po Bolhi in ali preko meje.
6. Direkten naslov
Poleg direktnih nakazil je težava tudi izdajanje naslova. Ena objava lahko v samo nekaj urah doseže 1.500 ljudi. In med njimi niso vsi dobri. Pred nekaj meseci je tako krožil naslov 80-letne gospe, ki je iskala kurjavo. Kurjavo je našla, so jo pa našli tudi razni prevaranti.
In kadar brez pomisleka delimo naslove, se vprašajmo, ali bi nam bilo povsem vseeno, da se nas domač naslov pošilja po spletu. Obenem pa se vprašajmo, zakaj je nekomu v interesu in ga ne skrbi, ker ima njegov naslov 1500 ljudi na spletu … Mamica samohranilka si tega ne bi dovolila, preveč bi jo bilo strah za lastno varnost med neobvladljivo množico tujcev. Ki niso vsi dobro misleči.
7. Zbiranje zdravil
Previdno pri objavah, kjer nekdo zbira zdravila. V kolikor ima nekdo osnovno zdravstveno zavarovanje, ne pa dopolnilnega, je res potrebno doplačilo. A realno ceno lahko vsak preveri v Centralni bazi zdravil, kjer so zadnje cene. Tako doplačilo brez zavarovanja kot doplačilo brez dopolnilnega zavarovanja.
In če nekdo trdi, da pride njegovo zdravilo 500 evrov, v Centralni bazi pa je cena brez osnovnega zavarovanja pod 10 evrov, morajo alarmi zazvoniti. Obenem pa je vedno na mestu vprašanje, kako je nekdo prišel do predpisa zdravil, če nima zavarovanja… Kakšen je potem dolg do zdravstvenega sistema?
Pošiljanje antidepresivov, pomirjeval, “pumpic” itn. pa lahko tudi vas spravi v neugoden položaj, saj so to zdravila, ki so na črnem trgu veliko vredna. Vaše pošiljanje pa je na meji (ne)zakonitega. Poleg tega pa nikoli ne veste, čemu vse so zdravila izpostavljena – vročini, mrazu, ko jih pošljete.
Če torej nekdo nima dostopa do zdravil, ga/jo napotite v prvo pro bono ambulanto. Teh je po Sloveniji veliko. Tam bo prejel zdravila, če bo za njih medicinska indikacija oz bo nekje zavedeno, da je slednje sploh predpisal specialist.
Ko pomagaš, pomagaš z idejo, da boš nekomu polepšal dan
Praviloma nekdo, ki nekaj podari, naj ne bi nato sledil – ali bodo oblačila končala v smeteh ali pa jih bo Jakec z veseljem ponosil v šoli… Ampak bodimo iskreni, čisto vseeno pa nam ne bi bilo, če bi končala v smeteh, medtem, ko smo mi za Jakca pripravljali paket, likali, prali, zlagali.. A Jakec jih ne potrebuje, saj .. ne obstaja.
Zato nekaj previdnosti velja – da ni na koncu vse samo en slab priokus.
Brez samopromocije
Pomembno se je zavedati, da je temelj vsake pomoči pomoč in ne samopromocija. Nekdo, ki dela s srcem – za ljudi, bo poskusil bedo, lakoto in podobne stvari razrešiti po tiho, da le ne bi prosilca izpostavljal še dodatnim stigmam. Prava stiska je tiha. Ljudje jo skrivajo in zakrivajo, ne kažejo je na glas po objavah na socialnih omrežjih. Pogosto jih je sram še po mesečni paket hrane, kaj šele, da bi javno delili svoj naslov, telefonsko številko.
Kljub vsem aferam društev zato ni vedno dobro, da zaupamo prostovoljcem, ki za seboj nimajo organizacije. Pogosto se ne znajdejo, če gre kaj narobe – komu bodo odgovarjali? Predvsem pa zdi se, da se ljudje kar tepejo, kdo bo zbral več objav s potrebo po pomoči, ki bodo prinesle več klikov.
Sama sem včasih utrujena od klikanja izvornih postov in poskusov prepričevanja, da naj izbrišejo objavo ter najprej aktivirajo CSD, okoliška društva… Navadno ponudim vso svojo pomoč, vso društveno… pa ne zato, ker bi mi imeli premalo dela … ali pa, ker bi komu želeli “prevezeti” prosilca …
Ampak preprosto zato, ker verjamem, da morabiti pomoč trajna in trajnostna. Nekdo, ki živi brez tekoče vode (in je le na štirno) – mu 30 parov zbranih čevelj ne bo uredilo priklopa na vodovod. Nekdo, ki nima možnosti toplih obrokov – mu 30 paketov hrane (pogosto sveže) ne bo olajšalo stiske čez pol leta. Zanašati se na pomoč nečesa, kar ni utečene, pa je pogosto za prosilce še bolj stresno, kot živeti v pomanjkanju.
Zakaj torej ne vključuti otrok v Botrstvo in vsakomesečni prejem pomoči? Ali zagotoviti paketov preko Rdečega križa, Karitasa? Pomoči na domu preko Centra za pomoč na domu, ki je za to usposobljen? In šele, ko so ti temelji … utečeni in poskrbljeni – lahko Frančku zbiramo kavico, ker je v paketu ni dovolj… ali pa mu prinesemo en ali dva (ne dvajset) topla puloverja…
