Vsaka država ima vzpostavljen zdravstveni sistem, s katerim želi poskrbeti za čim boljšo zdravstveno oskrbo in zdravje med državljani. V Sloveniji je pomembno, da državljan sklene obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, saj lahko le tako koristi javno zdravstveno obravnavo. Dolge čakalne dobe na specialistične preglede pa marsikoga prisilijo, da izbere zasebnega zdravnika – na koncesijo ali samoplačniško.
Slovensko zdravstvo je v pristojnosti vlade, posledično Ministrstva za zdravje, ki je odgovorno za zdravstveno varstvo državljanov. Cilj zdravstvenega sistema je doseganje boljšega zdravja in zadovoljstva med prebivalci. Sistem mora zagotavljati ustrezno razmerje in funkcionalno povezanost med osnovnimi, specialističnimi in bolnišničnimi dejavnostmi, predvsem pri programih preventive in zgodnjega odkrivanja bolezni, pri zdravljenju bolnih oseb, pri razmerju med zdravniki splošne prakse in specialisti, ostalimi zdravstvenimi delavci in drugega osebja, ki deluje v sistemu. V Sloveniji zdravstveni sistem povezuje javno zdravstvo in zasebno.
Zdravstveno zavarovanje v Sloveniji
V primeru koriščenja javnega zdravstva osebam z urejenim obveznim zdravstvenim zavarovanjem to zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev, nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela in povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. To pomeni, da se iz obveznega zdravstvenega zavarovanja financirajo nekatere storitve v polnem obsegu, druge pa le v določenem odstotku od vrednosti storitve. Razliko do polne vrednosti morajo plačati zavarovane osebe iz lastnih sredstev, oz. doplačajo prostovoljno (dopolnilno) zdravstveno zavarovanje. V tem primeru doplačilo krije zavarovalnica, pri kateri ima oseba sklenjeno takšno obliko zavarovanja. Obveznosti doplačil prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja so oproščeni otroci, šolska mladina, dijaki in študentje, ki se redno šolajo in so mlajši od 26 let, ter osebe, ki so po zakonu oproščene doplačil. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje krije vse zdravstvene dejavnosti, ki niso krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, tudi nastanitve in prehrano v bolnišnici ali zdravilišču, zdravila s pozitivne in vmesne liste (na recept), nenujne reševalne prevoze, zdravstvene pripomočke, ortopedske, ortotične, slušne, očesne, ortodontske in druge tehnične pripomočke ter zobnoprotetične nadomestke (do priznane vrednosti).
Ministrstvo za zdravje pripravlja novo ureditev zdravstvenega zavarovanja v RS, in sicer preoblikovanje sistema prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in zakonsko ureditev pravic in obveznosti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Spremembe bodo šle v javno razpravo konec letošnjega leta, sprejem pa predvidevajo v prvi polovici prihodnjega leta.
Čakalne dobe
Med pacienti je večkrat slišati o težavah v splošnih ambulantah: dolgo čakanje na vrsto, težko je priti do napotnic za specialiste, opravi se premalo laboratorijskih preiskav. Zavedati se moramo, da omenjenih težav ne občutijo le pacienti, ampak predvsem zdravniki in s tem vsi delavci zaposleni v zdravstvu. Zdravniki vedno znova opozarjajo javnost in politike na sistemske pomanjkljivosti. »Sistem pa z omejitvami, ki nam jih postavlja pri delu, z vedno večjim obsegom administracije, z ne zaposlovanjem novih zdravnikov in obstoječim plačnim sistemom žal ne deluje stimulativno. S tem, ko se podaljšujejo čakalne dobe, pa gotovo ne deluje optimalno – zamujajo diagnostične preiskave, podaljšujejo se bolniški staži. Tukaj se dobesedno meče denar skozi odprto okno,« nam pove Jarmila Trček Breznikar, dr. med., specialistka družinske medicine, ZD Ljubljana – enota Šentvid.
V splošnem so čakalne dobe od nekaj deset dni do več mesecev, odvisno od zdravstvene storitve. Vzroki za čakalne dobe so različni, od zunanjih dejavnikov (financiranje primernega obsega programa), do notranjih vzrokov (odpadle operacije zaradi odsotnosti kadra ali drugih razlogov, slabe izkoriščenosti zmogljivosti, predolgih ležalnih dob itd.).
Prav zaradi dolgih čakalnih dob so se na Ministrstvu za zdravje odločili za pilotni projekt obvladovanja čakalnih dob, v katerega so že vključene bolnišnice Izola, Celje, Valdoltra in pripadajoči zdravstveni domovi. Temeljni cilj projekta je vzpostavitev reda na čakalnih seznamih in skrajšanje čakanja bolnikov na preglede pri specialistih in na operacije.
Čakalne dobe so od leta 2011 (odkar je v veljavi Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah) objavljene na spletnih straneh izvajalcev zdravstvenih storitev in v čakalnicah izvajalcev, na spletnih straneh IVZ RS pa so objavljene nacionalne čakalne dobe. Pacient lahko tako na podlagi pravice do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev izbere tistega, ki ima najkrajšo čakalno dobo.
Priložnost za izboljšanje
Kronične bolezni (med katere sodijo bolezni srca in ožilja, rak, sladkorna bolezen, kronična obstruktivna pljučna bolezen, depresija in druge), predstavljajo veliko breme za družbo, ki se s staranjem prebivalstva še povečuje. Glavni razlog za razvoj kroničnih bolezni je nezdrav življenjski slog, ki je glede na izsledke raziskave ‘Z zdravjem povezan vedenjski slog odraslih prebivalcev Slovenije’ tudi v Sloveniji izrazitejši pri skupinah s slabšim socialno-ekonomskim statusom. Kot sporočajo iz Centra za opravljanje programov preventive in krepitve zdravja, je splošni cilj projekta’»Za boljše zdravje in zmanjšanje neenakosti v zdravju – Skupaj za zdravje’ preprečevanje in zmanjševanje bremena kroničnih bolezni, povezanih z življenjskim slogom, predvsem zmanjševanje neenakosti v zdravju.
Veliko prostora za izboljšanje je tudi pri reševanju težav v slovenskem zdravstvu. »Težave so jasne, zelo malo pa naredimo, da se rešijo. Na številnih področjih sami izumljamo rešitve, ki so v svetu že dolgo znane. Imamo ljudi, ki vedo, kaj narediti, pa ne pridejo do možnosti, da bi lahko to naredili. Imamo tudi dobre direktorje bolnišnic, ki pa jih nihče ne posluša. Kaj šele, da bi kdo skušal posnemati njihovo delo,« pove dr. Erik Brecelj. V medijih se večkrat izpostavlja, da v našem zdravstvu primanjkuje denarja, Brecelj zato priporoča: »Preden bi dajali več denarja v sistem, bi ga morali racionalizirati, šele potem je smiselno povečevati vložena sredstva.«
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela (Lupa), november 2015.
