Napovedi kažejo, da bo do leta 2050 vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let, zato je nov Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (ZDO) nujno potreben. Predlog zakona, ki so ga pripravili na Ministrstvu za zdravje, je sicer korak naprej, vendar po mnenju nekaterih potrebuje še kar nekaj popravkov.
Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki mu lani ni uspelo priti niti do obravnave na vladi (na ministrstvu za zdravje so v začetku letošnjega leta ocenili, da bi bil lahko na vladi sprejet v prvi polovici 2021, op.u.). predvideva 100-odstotno kritje pravic dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Prispevna stopnja bi bila 1,47 odstotka, pri čemer bi se nekoliko znižal prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje.
»Predlog ZDO omogoča povezovanje sistema socialnega varstva, zdravstva in dolgotrajne oskrbe z namenom celostne oskrbe uporabnika in povezuje vse sisteme, znotraj katerih bodo uporabniki prehajali glede na svoje potrebe,« so ob njegovi predstavitvi konec lanskega avgusta zagotovili predstavniki Ministrstva za zdravje in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dodali so, da bo posameznik lahko izkoristil storitve na domu ali v ustanovi, predlog pa predvideva 100-odstotno kritje pravic dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Za zagotovitev pravic iz predloga zakona naj bi iz obstoječih javnih virov prenesli 305,22 milijona evrov, dodatno pa bi bilo treba zbrati še 335,85 milijona evrov, s čimer naj bi omogočili, da bi osebe s primerljivimi potrebami lahko dostopale do primerljivih pravic, ki bodo v celoti financirane iz javnih virov. Kot so zapisali na ministrstvih, predlog zakona s tem omogoča, da uporabniki prejmejo storitve, ki jih potrebujejo, ne glede na socialnoekonomski status in brez obremenitev družinskih članov ali lokalnih skupnosti.
Hude stiske pri dostopu do nujno potrebnih storitev
»Starejši in njihovi svojci se zaradi prezasedenosti domov za starejše in vse daljših čakalnih vrst pri izvajanju storitev na domu in drugih oblik pomoči soočajo s hudimi stiskami pri dostopu do nujno potrebnih storitev,« opozarja Denis Sahernik, v. d. sekretarja Skupnosti socialnih zavodov (SSZ). Pravi, da so v povsem nedopustnem položaju predvsem starejši z večjimi negovalnimi potrebami (hranjenje po sondi, urinski kateter, trahealna kanila, neodzivnost, demenca …), pri katerih ni mogoče zagotavljati oskrbe v domačem okolju, hkrati pa domovi za starejše zaradi neustreznih kadrovskih normativov vse pogosteje ne morejo prevzeti odgovornosti za zagotavljanje kakovostne in varne strokovne oskrbe. Zato je treba po mnenju SSZ pospešiti obnove obstoječih objektov, gradnjo novih domov za starejše in razvoj drugih oblik pomoči, kot so skupnostne oblike pomoči na domu.
V središču morajo biti uporabniki in njihove potrebe
Kakšne so torej glavne spremembe, ki jih potrebujemo na področju dolgotrajne oskrbe? »Potrebujemo sistem, ki bo vsem omogočil dostop do integriranih storitev dolgotrajne oskrbe, ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kraj bivanja in druge osebne okoliščine,« odgovarja Sahernik. Doda, da mora zakon v središče postaviti uporabnike in njihove potrebe, temeljiti mora na solidarnosti in uresničevati ustavno načelo, da je Slovenija socialna država, ki vsem svojim državljanom zagotavlja možnosti za dostojno življenje v vseh življenjskih obdobjih.
»Prav tako mora jasno določiti vire financiranja, natančno opredeliti, kaj so storitve dolgotrajne oskrbe, vključno s seznamom pravic, ter urediti sodelovanje med različnimi organi in službami pri njegovem izvrševanju. Zagotoviti mora ugodne pogoje za razvoj preventivnih socialnih in zdravstvenih ukrepov in sodelovanje nevladnih organizacij. In ne nazadnje: zakon morajo spremljati različni podporni ukrepi, kot so programi financiranja adaptacij stanovanj, vgradnje dvigal, prevoznih storitev in drugi, ki starejšim olajšajo življenje, hkrati pa lahko razbremenijo sistem dolgotrajne oskrbe,« našteje sogovornik.
Ukiniti obveznost doplačevanja socialnovarstvenih storitev
Prepričan je, da bi bilo treba ukiniti obveznost doplačevanja socialnovarstvenih storitev, »saj je Slovenija ena izmed redkih držav na svetu, kjer so otroci kot preživninski zavezanci še vedno zakonsko obvezani doplačevati socialnovarstvene storitve za svoje starše, ki sami ne zmorejo več povsem poskrbeti zase ali pa tega sploh ne zmorejo več.« Prepričan je, da to v družinah ustvarja negotovost in stiske, spodbuja družinske spore in povečuje tveganje za revščino, uporabnike pa odvrača od uporabe storitev, ki jih sicer nujno potrebujejo. »Obveznost doplačevanja prizadene zlasti t. i. sendvič generacijo, ki hkrati skrbi tako za svoje otroke kot tudi za ostarele starše,« pojasni.
»Slovenija je ena izmed redkih držav na svetu, kjer so otroci kot preživninski zavezanci še vedno zakonsko obvezani doplačevati socialnovarstvene storitve za svoje starše.«
Predlog zakona potrebuje popravke
Skupnost socialnih zavodov je zato skupaj s še nekaterimi organizacijami (Amnesty International Slovenija, Gerontološko društvo Slovenije, Mirovni inštitut, Sindikat upokojencev Slovenije, Skupnost varstveno delovnih centrov Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Srebrna nit – združenje za dostojno starost, Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Zveza društev upokojencev Slovenije in Ženski lobi Slovenije) opozorila, da je predlog zakona, kot ga je pripravilo Ministrstvo za zdravje (MZ), v taki obliki neprimeren.
In kaj jih najbolj moti? »V osnovi so nujno potrebni popravki zlasti na področju statusa izvajalcev dolgotrajne oskrbe, izvedbe prehoda v nov sistem dolgotrajne oskrbe ter pri zagotavljanju virov za njegovo uspešno vzpostavitev in delovanje. Predlog zakona in priloge zaznamujejo tudi nejasnosti, ki odpirajo možnost različnih interpretacij, pri uporabnikih pa lahko porajajo dvome in bojazni glede storitev, do katerih naj bi bili upravičeni,« pojasni Denis Sahernik, v. d. sekretarja Skupnosti socialnih zavodov.
Sporno doseganje praga za dostop do storitev
Kot eno od večjih težav vidi to, da številni uporabniki ne bodo dosegli praga za dostop do storitev dolgotrajne oskrbe.
»Predlog zakona s prilogami trenutnim in bodočim uporabnikom ne daje jasnih odgovorov, do katerih storitev bodo upravičeni in katere pogoje bodo morali zanje izpolniti. Skupnost socialnih zavodov Slovenije ocenjuje, da večina stanovalcev domov za starejše, ki so danes uvrščeni v oskrbo 1. in 2. kategorije, zaradi visokega vstopnega praga ne bi bila upravičena do storitev dolgotrajne oskrbe. Prav tako do storitev dolgotrajne oskrbe ne bi bilo upravičenih približno 60 odstotkov današnjih uporabnikov storitev pomoči na domu,« navaja Sahernik in doda, da je pomanjkljiva tudi definicija standardne namestitve, saj iz določb zakona ne izhaja, da uporabnikom iz tega naslova ob namestitvi pripadajo tudi prehrana, čiščenje, pranje in vzdrževanje perila, tehnična oskrba, prevozi in druge storitve, ki so v obstoječem sistemu razumljene kot standardna namestitev.
»Pomanjkljiva je tudi definicija standardne namestitve, saj iz določb zakona ne izhaja, da uporabnikom pripadajo tudi prehrana, čiščenje, pranje in vzdrževanje perila, tehnična oskrba, prevozi …«
Razgradili bi obstoječo javno mrežo
Druga pereča točka je po njihovem mnenju razgradnja obstoječe javne mreže. Predlog zakona predvideva ukinitev obstoječih socialnovarstvenih zavodov in uvedbo novih vrst izvajalcev dolgotrajne oskrbe. »S tem bi prišlo do razgradnje javne mreže in vzpostavitve popolnoma novega sistema, ki bi izvajalce ločeval po zmogljivosti (številu postelj) in jih razvrščal pod pristojnost različnih odločevalcev,« pojasni sogovornik. Doda, da bi se morali v predlagani ureditvi uporabniki v primeru poslabšanja stanja in spremenjenih potreb preseliti k izvajalcu druge vrste, kar bi bilo zanje zelo stresno.
»Pri pripravi zakona je treba ohraniti dobre prakse, ki so se oblikovale čez desetletja razvoja skrbi za starejše v Sloveniji, in poskrbeti tudi za psihosocialne potrebe starejših,« opozarja Sahernik. V Skupnosti menijo, da je sporno tudi to, da predlog uvaja nepotrebne administrativne (birokratske) postopke in naloge, hkrati pa zaradi predolgega roka za uveljavljanje pravic uporabnikom ne omogoča hitrega dostopa do potrebnih storitev, ko jih ti najbolj potrebujejo. Ob tem pa ne predvideva zbiranja sredstev iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ki bi bila namenjena novim vlaganjem in vzdrževanju infrastrukture na področju dolgotrajne oskrbe. »Prav tako ne predvideva drugih virov, ki bi služili temu namenu,« izpostavi sogovornik.
Pri pripravi zakona je poskrbeti tudi za psihosocialne potrebe starejših.
Negospodarna ureditev in drobljenje sredstev
»Predlog zakona ohranja obstoječ sistem pomoči na domu, hkrati pa vzpostavlja nov institut pomoči na domu znotraj dolgotrajne oskrbe. Skupnost se pridružuje mnenjem, da gre za negospodarno ureditev in drobljenje sredstev,« navaja Sahernik, opozori pa tudi na problematiko oseb z demenco in namestitev na varovanih oddelkih.
»Predlog zakona predvideva, da se postopek upravičenosti do dolgotrajne oskrbe začne z vlogo zavarovanca, kar lahko privede do neprijetnih zapletov pri osebah z demenco. Te namreč pogosto zanikajo svojo bolezen, ne želijo ukrepati, nimajo ustrezne diagnoze in postavljenega skrbnika. Po predlogu zakona pred zaključkom skrbniških postopkov na sodiščih, ki so lahko dolgotrajni, nihče drug zanje ne bi mogel podati vloge,« pojasni in doda, da predlog prav tako ne ponuja odgovora na vprašanje, kdo bo poravnal stroške institucionalne namestitve oseb, ki so po sklepu sodišča že nameščene oziroma bodo nameščene na varovani oddelek brez privolitve in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev storitev dolgotrajne oskrbe.
