Loara je tudi v najboljših časih plitva reka, letos pa celo turistične barke z ravnim dnom komaj plujejo po njej, zaradi rekordne suše.
Tudi kakšnih 100 kilometrov od mesta, kjer se Loara izliva v Atlantski ocean, se peščeni bregovi zdaj raztezajo, kolikor seže oko, veliki otoki se povezujejo z obalo in ponekod se lahko ljudje praktično sprehodijo z ene strani reke na drugo.
Ribe so vse lažji plen
»Pritoki Loare so popolnoma izsušeni. To je brez primere,« je dejal Eric Sauquet, vodja hidrologije na francoskem Nacionalnem inštitutu za kmetijstvo, hrano in okolje (INRAE). »Za rečne ribe so nizki vodostaji katastrofalni, saj plitva voda izgublja kisik, ko se segreje, zaradi česar postanejo lahek plen za čaplje in druge plenilce.«
Jedrski izziv
Pretok reke je približno 40 kubičnih metrov na sekundo – manj kot dvajsetino povprečne letne ravni. Bila bi še nižja, če oblasti ne bi izpustile vode iz jezov pri Naussacu in Villerestu, zgrajenih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da bi zagotovili oskrbo s hladilno vodo za štiri jedrske elektrarne, zgrajene ob reki. Štiri elektrarne – Belleville, Chinon, Dampierre in Saint-Laurent – imajo skupno zmogljivost 11,6 gigavata, kar predstavlja skoraj petino francoske proizvodnje električne energije.
Ker več elektrarn EDF zaradi tehničnih razlogov že ne deluje, druge pa delujejo z zmanjšano zmogljivostjo zaradi nizkega vodostaja rek, bi lahko zaprtje ene ali več elektrarn na Loari dvignilo cene električne energije po vsej Evropi.
