Raziskave kažejo, da starejši ljudje, ki so žrtve starizma, živijo krajše življenje, starizem pa negativno vpliva tudi na mlajše ljudi, ki imajo negativni odnos do staranja.
Pri starizmu gre v definiciji za odpor družbe (pretežno mlajših, tudi srednjih generacij) do starejših in staranja nasploh. Povezan je s telesnimi, psihološkimi, socialnimi, ekonomskimi spremembami, ki pogosto spremljajo staranje ljudi. „Gre za nespoštovanje, šikaniranje, zapostavljanje in podcenjevanje starejših ljudi izključno zaradi njihove starosti, gre za predsodek oz. stereotip, za sleherno obliko stigmatiziranja na podlagi posameznikove starosti,“ povedo v Srebrni niti – združenju za dostojno starost.
Odpor tudi do lastne starosti
Dodajo, da pri samem pojavu ločimo dva vidika: prvi je odpor do starejših, podcenjevanje, preziranje, zapostavljanje, izrivanje na rob družbe, s tem pa lahko tudi telesno, čustveno, socialno, verbalno zlorabljanje, tja do posrednega ali neposrednega izvajanja nasilja nad njimi. Drugi vidik pa pomeni odpor (zavedni ali nezavedni) posameznika/ice do lastne starosti in vsega, kar je s tem povezano.
Starizem lahko vodi v diskriminacijo, tj. v slabšo obravnavo ljudi na osnovi njihove starosti. Posledice diskriminacije se, kot razloži Zagovornik načela enakosti, kažejo v zanemarjanju starejših, slabših storitvah zanje ali v slabšem dostopu do njih, v povečanju socialne izolacije in osamljenosti, vse to pa pogosto vodi v slabšo samopodobo starejših, krepitev občutkov odvečnosti in ničvrednosti, v stiske in v končni fazi tudi upadanje telesnega ter duševnega zdravja. „Starizem je za družbo, ki bi morala temeljiti na medgeneracijski solidarnosti, dolgoročno zelo destruktiven pojav. Odpravljanje posledic starizma pa dolgotrajno in drago,“ doda Zagovornik.
O tem bi morali učiti otroke v šolah
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) navaja, da se starostnih stereotipov svoje kulture začnemo zavedati že kot štiriletni otroci. Od te starosti dalje jih ponotranjimo in uporabljamo za usmerjanje svojih občutkov in vedenja do ljudi različnih starosti.
Zato bi se, tako Srebrna nit, o tem morali učiti že otroci v šolah. „Zdaj odrašča ali vstopa na trg dela generacija permisivno vzgojenih otrok– egocentrikov in egoistov, ki jim je veliko bolj mar za svoj profil na družbenih omrežjih kot za dedka ali babico v domu starejših, ki mesece sameva v neki sobici. In ko se bo mlada mamica pogovarjala z otrokom v vozičku ali v parku in ne s svojim telefonom. Morda se tu začne vzgoja za občutljivost do sočloveka, tudi do starejšega…” strnejo v razmislek.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela V sožitju generacij, 2021