»V razmeroma normalnih razmerah gozd deluje kot ponor ogljika (CO2),« razloži Primož Simončič, direktor Gozdarskega inštituta Slovenije. Ko se zgodijo naravne nesreče, ko so drevesa podrta in odmirajo, kadar gozd napade lubadar ali ga ljudje intenzivno izsekavamo, kar pomeni, da posekamo več, kolikor letno priraste, se zgodi obraten proces.
»Takrat začne CO2 izhajati nazaj v ozračje,« pove Simončič in doda, da v tem primeru gozd ni več ponor, temveč vir toplogrednega plina CO2.
Ponor CO2 v slovenskih gozdovih
Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da naši gozdovi ne zagotavljajo ponora v enaki meri kot so ga nekoč. Vzrok za to naj bi bile naravne nesreče (žledolom, lubadar, vetrolomi …) v preteklem desetletju.
V slovenskih gozdovih naj bi v povprečju zraslo okoli 8,8 milijona kubičnih metrov lesa na leto. V obdobju med 2012 in 2018 smo v povprečju posekali za več kot šest milijonov kubičnih metrov lesa letno, šlo je predvsem za sanitarni posek po ujmah oz. skoraj 80 odstotkov letnega prirastka.
Kot pove direktor Gozdarskega inštituta Slovenije, v tem obdobju gozd ni zmeraj zagotavljal ponora ogljikovega dioksida, temveč je zaradi posekanega, padlega in odmirajočega drevja lahko povzročal celo izpuste CO2.
V zadnjih letih gozdovi spet izvajajo ponor CO2
Simončič razloži, da če smo pred letom 2014 letno posekali okoli 4,3 milijona kubičnih metrov lesa, smo se v letu 2020 znova vrnili h količini poseka, ki je primerljiva z obdobjem pred letom 2014. Po njegovih izračunih naj bi slovenski gozdovi v letu 2019 po grobi oceni znova izvajali ponor za okoli 20 odstotkov skupnih slovenskih izpustov toplogrednih plinov, izraženih v ekvivalentih CO2.
Vir: GIS, MMC RTVSLO
