Mitko je bil eden od medvedov, ki so svoje življenje preživeli v kletkah, že pred leti so se zanj zavzemali posamezniki, a nič se ni premaknilo – od spomladi se mu je zdaj morda celo nasmihalo nekaj lepšega, toda …
Zgodbo o medvedu Mitku so zapisali v društvu AniMa – Animals Matter:
“Kot malega otroka so me prodali in zaprli v majhno, mrzlo kletko na turistični kmetiji Abram, na Nanosu. Lagali so, da so me “rešili” iz narave, zato da bi privabljali turistične goste.Moj svet so postale kovinske rešetke, betonska tla in oddaljeni zvoki življenja, ki ga nikoli nisem dosegel. Dan za dnem sem gledal ljudi in živali, ki so hodili mimo, se smejali, govorili, svobodni, da odidejo, kamor so želeli. Jaz? Jaz sem lahko le sanjal o travnikih in gostih gozdovih, ki so ležali onstran ograje.
Slišal sem, kako so okoli mene peli ptiči, čutil sem veter, ki je prinašal vonj sveže trave, toda zame je bila to le pusta melodija izgubljenega sveta. Videti druge živali, kako so prosto hodile okoli mene, je bilo najbolj boleče. Travniki in gozdovi so bili tik pred menoj, a tako daleč, kot da so sanje, ki jih nikoli več ne bi mogel doseči.
Hrana, ki so mi jo metali, je bila star kruh in ostanki iz kuhinje – to ni bilo tisto, kar bi moral jesti, a nisem imel izbire. Dnevi so postajali vedno bolj enaki, ena dolga senca ujetništva brez konca. Veterinar, ki naj bi skrbel zame, ni videl bolečine, ni čutil mojega trpljenja. Namesto tega so njegovi zapisi govorili, da sem v redu, da ni nič narobe z mano. Toda kdo bi lahko razumel, kako se počuti človek, ki mu je pomemben samo zaslužek? Hranili so me, a nikoli ni bilo dovolj. Hrana zame pogosto ni bila prava, porcije neprimerne, in postajal sem šibkejši.
Moje telo me je začelo izdajati – trebuh mi je zatekel, moči so me zapuščale, in občutil sem bolečino, ki je nisem mogel pojasniti. Rad bi to povedal nekomu, a jim ni bilo mar. Tisti, ki jim je bilo mar, pa niso smeli niti blizu mene, niso jim dovolili. Bili so ljudje, ki so se zame borili. Želeli so mi pomagati, poslati me v zavetišče, kjer bi lahko dobil ustrezno veterinarsko oskrbo, kjer bi lahko živel boljše življenje. Toda birokrati in tisti, ki bi morali skrbeti zame, so ostali gluhi. Njihova odločitev je bila, da ostanem tu, v kletki, kjer sem vsak dan izgubljal delček sebe. Vsak dan sem bil manj medved, in bolj samo senca tega, kar bi moral biti.
Slišal sem, da obstaja kraj, nekje daleč, kjer lahko medvedi, kot sem jaz, živijo s prostorom, z drevesi, in kjer skrbijo zanje z nežnimi rokami. Sanjal sem o tem kraju, kjer bi lahko preživel zadnje dni dostojanstveno. Nikoli nisem videl gozdov, nikoli nisem čutil trave pod svojimi šapami, nikoli nisem spoznal ljudi, ki so me hoteli rešiti. Namesto tega so prišli k meni zadnjič, in ko sem jih pogledal, sem vedel, da je edina pomoč, ki mi jo bodo kadarkoli ponudili SMRT.
Bolečina, osamljenost, kletka… vse bi se kmalu končalo, oni pa tega niso dovolili. In tako sem ležal tam, obdan z rešetkami, ki so me tako dolgo držale v ujetništvu, in poslušal, kako se odločajo, da me nekaj dni pred rešitvijo iz te bede, usmrtijo. Zadnja stvar, ki sem jo občutil, ni bila svoboda, ampak hladne roke ljudi, ki me niso hotele spustiti iz kletke in so mi odvzele življenje, ki ga nisem nikoli zares živel.”