Ob tem dodajo, da glede samooskrbe ter subvencij za gojenje in pridelavo rastlin, žit in sadja ni posluha. “Kar bi zmanjšalo živinorejo ter posledično mučenje, zanemarjanje ter ubijanje živali, da ne omenjamo izpustov metana v ozračje (govedo),” dodajo. Menijo, da bo potrebno še veliko let pogovorov, argumentov ter osveščanja in učenja otrok v šolah(obvezni predmet) za sobivanje z živalmi. Predvsem pa, da se ljudje poistovetijo z mislijo, da je ubijanje živali nemoralno, neetično ter zavržno dejanje.
Skrb za živali ne more spadati pod kmetijsko ministrstvo
“Osebno sem imela velike upe in pričakovanja, saj menim, da je zadnji čas, da naslovimo izzive iz področja odnosa ljudi do živali in njihovega trpljenja zaradi človeka. Z novo vlado se odpirajo nova upanja in nagovora mag. Urške Klakočar in dr. Goloba sta pokazala, da razumeta problematiko. Globoko so me razočarala pojasnila in stališča ministrice za kmetijstvo, kar šokirala pa navajanja bivše direktorice inšpektorata Vide Čadonič, ki je imela 12 let časa za izboljšave, ko je vodila resor, pa je zopet pri koritu in brez sramu ignorira in celo zavaja s svojimi zaključki, da ne omenim, da je živali imenovala “stvari”, kar niso, saj so vendar deklarirana kot živa čuteča bitja,” doda Mojca Furlan iz društva Reks in Mila.
Meni, da varstvo živali nikakor ne more spadati pod resor kmetijskega ministrstva, kar se je po njenih besedah izkazalo še posebej z njihovo objavo predloga pravilnika financiranja zavetišč, ki naj bi preprečilo usmrtitve zdravih živali – “pa je predlog več kot žaljiv, mačke naj bi financirali s 5 centi na dan, to tudi smešno ni.”
Priznava, da je bil posvet dragocen, saj se je na enem mestu na glas iz strani društev za zaščito živali povedalo, koliko trpljenja se živalim dogaja vsak dan zaradi nas ljudi. Upa, da vlada ne bo ostala samo na tej ravni, ampak da so slišali potrebe s terena in resno mislijo z zaostritvijo Zakona o zaščiti živali, ki ga nujno potrebujemo. “Ne morem pa razumeti omenjenih dveh, ki problemov ne zaznata, to je zelo zelo žalostno. Tudi ljudje naj bi bili čuteča empatična bitja in naj bi dojeli trpljenje drugih?!” zaključi.
Preveč o ohranitvi starih kmetijskih praks, premalo o dobrobiti živali
Monika Koprivnikar iz društva Žverca je na posvetu dobila vtis, da se je čisto preveč govorilo o ohranitvi kmetijstva, kakršnega poznamo, in premalo o dejanskih ukrepih za dobrobit živali in napredek družbe s tem. Pogrešala je več govora o alternativni pridelavi mesa, ki ne pomeni klanja živali (govorilo se je o rastlinski hrani, a vemo, da bo vedno treba zagotoviti tudi mesno hrano), o pomoči divjim lovnim živalim, ki sedaj praktično nimajo možnosti niti za osnovno veterinarsko oskrbo v primeru poškodb ali bolezni, o omejevanju prodaje strupov, zaradi katerih trpijo ‘ciljne’ živali in živali, ki so višje v prehranski verigi, poleg tega pa še tiste, ki slučajno pojedo strupe, o ukrepih za boljši nadzor nad tem, kdo pridobi žival v oskrbo …
Spreminjanje zakonodaje zgolj v delu in na opomin EU nam ni v čast
Društvo za zaščito živali Ljubljana veseli, da so se prisotni na posvetu zavezali, da bodo čez eno leto pregledali rezultate in morebitne spremembe na področju. Ker je problematika zelo široka in raznolika, bi bilo po njihovem mnenju nujno organizirate tudi manjše, bolj tematsko usmerjene posvete in načrte.
Barbara Mihelič, direktorica Živalskega vrta Ljubljana, je tudi poudarila zgodovinskost tega dogodka in da so posodobitev zakonodaje na področju zaščite živali umestili med pomembne naloge v vladi. “Cenimo, da so pred posvetom obiskali dve največji zavetišči za zapuščene živali v Sloveniji. V ljubljanskem so se zadržali tri ure. Na posvetu smo imeli besedo vsi nevladni deležniki, ki sodelujemo na področju zaščite živali in vsi smo lahko slišali vse govorce in vse povedano v kulturnem dialogu, kar na tem področju tudi ni ravno ustaljena praksa. To je izredna gesta, odličen prvi korak, dobra popotnica,” pove, a doda, da to še zdaleč ni zadosti.
“S posvetom so se upi, pričakovanja vseh udeleženih ponovno zbudila, oživila, kar organizatorjem posveta nalaga veliko odgovornost. Razumeti je pomembno in potrebno, da si vse prisotne nevladne organizacije, zavetišča ter drugi deležniki na tem področju že več desetletij prizadevamo za nujne izboljšave, posodobitve zakonodaje, da že desetletja sodelujemo na raznih posvetih, bili smo že v Državnem zboru, na VURSU in UVHVVR. A Zakon se je spremenil le v malenkostih, Pravilnik pa od prve verzije pred dvajsetimi leti sploh ne.”
Kot so že omenili na posvetu, se jim zdijo edina učinkovita pot za ustrezno posodobitev zakonodaje skupne, mešane delovne skupine iz vrst strokovnjakov za posamezna področja, iz izvajalcev in pripravljavcev predpisov, ki se lahko na delovnih srečanjih pogovorijo, predstavijo argumente v več kot štirih minutah, izračune, kjer lahko odgovorijo na vsa vprašanja in pojasnijo, kaj je povezano s čim, kaj nek zapis v zakonu prinese v prakso. “Preučiti je potrebno tudi tuje prakse – kaj se je izkazalo za dobro in kaj za slabo. Mešana skupina je zagotovo najboljša in najhitrejša, najcenejša pot do cilja, ki je v praksi izvedljiva in učinkovita zakonodaja, ki večino stroškov usmeri na tiste, ki jih povzročajo, in vsaj en zakon, ki v ospredje postavi žival. Res je, kot se veliko piše v medijih, imamo tudi druge velike težave in potrebe v Sloveniji. A to ni razlog, da po 30 letih od prvih praks in pionirskih zakonskih podlag na tem področju v samostojni Sloveniji ne dobimo nove generacije predpisov, ki bodo odraz sodobnih vrednot na področju zaščite živali in ki bodo ne le spodbujale, pač pa narekovale nove standarde sedaj in v prihodnost ter v njih vzgojile nove generacije. Spreminjanje zgolj v delu in na opomin EU nam ni v čast. To področje vendarle močno zrcali in vpliva tudi na druge vrednote družbe. Kot je rekel sloviti Gandhi – Veličina in moralni napredek nekega naroda (lahko bi rekli tudi kultura), se lahko presoja/zrcali tudi skozi odnos do živali.”
Dobrobit rejnih živali se bori proti dobičku
Dorotea Verša Paić, Društvo s Hrti za hrte, pove, da so izredno zadovoljni, da je bil sklican posvet s strani najvišjega zakonodajnega organa v državi. “To je znak, da se na ravni tistih, ki usmerjajo razvoj družbe razvija zavedanje o tem, da si svet delimo tudi z drugimi živimi bitji in da človek glede na moč, ki jo ima odloča o usodi številnih živih bitij in je s tem tudi odgovoren zanje,” opiše dialog kot pomemben prispevek tega posveta.
Dialog je tekel tudi s predstavniki interesnih združenj za rejo živali. “Tudi ta dialog je dobrodošel, čeprav se zdi najtrši oreh ko gre za dobrobit rejnih živali na eni strani in dobičkom na drugi strani. NVO-ji so predstavili vrsto predlogov in so ti izredno dragocen vir podatkov in rešitev za upravne in zakonodajne organe v državi. Končno so tudi predstavniki države ugotovili, da je v društvih zbranega izredno veliko znanja,” pove.
A po teh plusih posveta se sprašujejo, koliko od predlogov se bo udejanjilo v zakonodaji in pozneje v praksi? Koliko opozoril zaradi nedelovanja inštitucij bo vplivalo na izboljšanje njihovega dela? Koliko strategij bo upoštevalo ne zgolj uporabo živali za zadovoljevanje človekovih potreb temveč tudi pravice živali in pogled na svet tistih, ki v živalih vidijo sopotnike in človeku enaka bitja?
“Točnih odgovorov ne poznam, dejstvo, da posvet ni imel nekih jasnih zaključkov kaže, da je to šele začetek in bo potrebno vložiti še veliko truda, da se bo zgodila dejanska sprememba v miselnosti in pravni ureditvi,” priznava.
Spremembe pri izobraževanju otrok?
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice posvet opiše kot pomemben dogodek, prvič v Sloveniji, se pa tudi oni sprašujejo, kakšno korist bo to prineslo za živali. “Toda, nekaj je očitno: problematika živali se je začela reševati tam, kjer se na najvišjem nivoju rešujejo problemi ljudi. Širši javnosti je bila predstavljena kot ena od tem, ki si zasluži vso pozornost. Ljudje so se začeli o tem pogovarjati in to so že lahko prvi koraki do izboljšanja odnosa do živali,” pohvalijo.
Obenem izrazijo, da jim je po tolikih letih raziskovanja in dobre informiranosti težko poslušati nekatere državne uradnike, kako še vedno govorijo, da drugače ne gre, čeprav obstajajo ne le dokazi, temveč tudi primeri dobre prakse, da je možno drugače in celo veliko boljše za ljudi in živali. “Ali si to priznamo ali ne, dejstvo je, da smo kot družba sprejeli napačno tradicijo mučenja, izkoriščanja in ubijanja živali kot nekaj naravnega in normalnega. Žal, tudi šolski in veroučni programi še vedno učijo otroke in mladino, da živali lahko izkoriščamo in ubijamo. Morda je to eden redkih, če že ne edini razlog, da lažje razumemo ljudi, ki si ne želijo sprememb na tem področju. Tista o Janezku, ki se je nekaj naučil, in to zdaj zna (in ponavlja kot papiga), velja tudi za to področje, le da v slabem smislu. Marsikdo ni pripravljen ali zmožen iti iz okvirja tega, kar je kot otrok sprejel, ” pravijo in so prepričani, da je sprememba v smislu učenja otrok o spoštljivem in miroljubnem odnosu do vseh živali in narave vsekakor pomembna točka, kjer bi se lahko nekaj naredilo. “Vsi, ki delamo v dobro živali, smo si verjetno edini, da je to tek na dolge proge, zato je toliko bolj smiselno delati spremembe tudi za prihodnje generacije, ki bodo za sočutje do drugih bitij nedvomno bolj dojemljive,” še dodajo.