Organizatorja dogodka sta ocenila, da je leto dni od uveljavljene novele Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-F), ki je pritegnila veliko pozornosti strokovne in širše javnosti ter politike, pravi čas za pregled njenega funkcioniranja v praksi.
Namen okrogle mize je bil s ključnimi predstavniki stroke, politike in civilne družbe ovrednotiti izvajanje zakona ter preučiti morebitne predloge izboljšav oziroma dopolnitev.
Na okrogli mizi, ki jo je povezovala Martina Kolenc Novak, so sodelovali državni svetnik, predsednik Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Branko Tomažič, poslanka Državnega zbora RS mag. Meira Hot, vodja Nacionalnega centra za dobrobit živali dr. Ožbalt Podpečan, generalna direktorica Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Vida Znoj, predstavnica društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka Jadranka Juras in predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič. Razpravljavci so predstavili svoje poglede na izvajanje zakona, delili izkušnje ter podali predloge za izboljšave, ki bi prispevale k učinkovitejšemu varstvu živali v Sloveniji.
Predsednik Komisije Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Branko Tomažič je ocenil, da obstoječa zakonodaja zaščite rejnih in družnih živali ne naslavlja celovito, saj ne upošteva specifičnih pogojev, ki se razlikujejo glede na vrsto živali in tehnologijo reje. Spomnil je, da se zanemarjanje živali ne dogaja le na kmetijah temveč tudi pri drugih lastnikih živali. »Večina kmetov za svoje živali dobro skrbi, saj so konec koncev od njih odvisni in kmetije preko skrbi za živali skrbijo tudi za našo prehransko varnost,« je pojasnil Tomažič. Opozoril je, da trenutna zakonodaja prav tako ne ureja vprašanja biovarnosti, ki jo med drugim ogroža prosto sprehajanje hišnih ljubljenčkov po kmetijskih površinah. Da zakon ni optimalen po njegovem mnenju dokazuje tudi primer protipravnega odvzema živali na kmetiji Možgan, med razlogi za pomanjkljivosti zakonodaje pa je omenil odsotnost sodelovanja s stroko s področij veterinarstva, zootehnike in prava pri sami pripravi zakona.
Javnost vedno bolj občutljiva na ravnanje z živalmi
Razpravljavci so ocenili, da je novela zakona kljub različnim odzivom spodbudila širšo javno razpravo o zaščiti in dobrobiti živalim, kar prispeva k večjemu zavedanju, da so živali čuteča bitja, s katerimi je treba ustrezno ravnati. Hkrati ugotavljajo, da je slovenska javnost vedno bolj pozorna občutljiva na človekova ravnanja z živalmi.
Odvzem živali – kaj bo odločilo Ustavno sodišče?
Razprava se je dotaknila tudi novega instituta “kvalificiranega prijavitelja”, ki pa v praksi še ni zaživel, kar je povezano tudi z zahtevo za presojo ustavnosti te ureditve, ter nekoliko spremenjenega ukrepa »odvzema živali«. Pri tem poudarjajo, da sta bila ukrepa za začasni in trajni odvzem živali v primeru ogrožanja njihovega življenja in zdravja v veljavi že od leta 1999. Na tem področju se pričakuje odločitev Ustavnega sodišča, ki prednostno obravnava zahtevo Državnega sveta za oceno ustavnosti členov 36.b, 36.c, 36.č ter tretje alineje 43. člena Zakona o zaščiti živali. Državni svet v zahtevi za oceno ustavnosti navaja, da sporne določbe kvalificiranim prijaviteljem neutemeljeno podeljujejo preširoka pooblastila, po katerih ti vstopajo v izvajanje inšpekcijskega postopka. Hkrati Državni svet zatrjuje, da je ureditev tretje alineje 43. člena, po kateri se preostanek kupnine prodane živali nameni nevladnim organizacijam, nesorazmerna, ter ne prispeva k cilju zaščite živali, hkrati pa pomeni večkratno kaznovanje skrbnikov odvzetih živali. Odločitev Ustavnega sodišča bo zato ključen temelj za nadaljnje izboljšave zakonodaje na tem občutljivem področju.
Tudi pozitivne premike so našli
Med razpravo so bili izpostavljeni tudi pozitivni vidiki novele zakona, kot je vključitev terapevtskih psov med izjeme glede zagotavljanja fizičnega varstva in njihovega vstopa v javna prevozna sredstva. Prav tako je bila z novelo zakona uvedena možnost ustanavljanja prehodnih hlevov za rejne živali, kar je bilo nujno, saj so imeli uradni veterinarji težave pri iskanju ustrezne namestitve za odvzete živali. Naloge prehodnega hleva v skladu z zakonom lahko opravlja zbirni center, ki ga odobri Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), kmetijsko gospodarstvo ali nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu. Za slednja je treba sprejeti še pravilnik, ki bo določal pogoje nastanitve in oskrbe ter omogočil UVHVVR, da preko poziva poišče zainteresirane izvajalce. Trenutno sta odobrena dva zbirna centra, ki opravljata naloge prehodnega hleva.
Razpravljavci so kot pozitivno ocenili tudi ustanovitev posebne enote uradnih veterinarjev za zaščito živali, ki je že pričela s svojim delom. V zadnjem letu se je okrepilo sodelovanje med Nacionalnim centrom za dobrobit živali in UVHVVR, in sicer pri presojah glede zagotavljanja zaščite in dobrobiti živali ter pri inšpekcijskih postopkih. Vzpostavljen je bil tudi protokol za veterinarsko forenzično preiskavo v primerih suma kaznivega dejanja mučenja živali, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije pa nudi in organizira podporo rejcem, ki se soočajo s socialnimi, finančnimi ali drugimi težavami, kar lahko privede do opuščanja skrbi za živali.
Zapuščene živali potrebujejo dopolnitve zakona
V razpravi so bile izpostavljene nekatere nedorečenosti in pomanjkljivosti veljavne zakonodaje, kot je ureditev biovarnosti, ravnanja z zapuščenimi hišnimi živalmi in drugo. Med predlogi za dopolnitve so bili izpostavljeni stroški za oskrbo zapuščenih živali, normativi za izvajanje javne službe na ravni lokalnih skupnosti ter uvajanje novih načinov skrbi in ukrepov za zmanjševanje populacije zapuščenih živali. Opozorjeno je bilo tudi na pravno nedorečeno dikcijo, ki se nanaša na “premajhen prostor brez možnosti zadostne rekreacije glede na fiziološke, etološke in ekološke potrebe živali,” ki otežuje presojanje v postopkih.
Samo zakonodaja ni dovolj za spremembe
Usklajen pristop, ki temelji na strokovnem znanju in celovito naslavlja vse vidike zaščite živali, je ključen za doseganje resnične dobrobiti za vse živali in zagotavljanje ustavne skladnosti zakonodaje, so se strinjali sodelujoči v razpravi. “Spreminjanje in nadgrajevanje zakonodaje je pomemben korak k izboljšanju odnosa družbe do živali, vendar samo po sebi ne zagotavlja, da bo družba kot celota razvila pravo sočutje in spoštovanje do živali kot čutečih bitij. Zakonodaja lahko določi okvirje in sankcije za neustrezno ravnanje z živalmi, vendar resnična ozaveščenost in sprememba vedenja zahtevata širšo družbeno preobrazbo.”
Razpravljavci poudarjajo, da vsak posameznik nosi odgovornost za svoje ravnanje z živalmi, pri čemer je razvoj empatije do živih bitij proces, ki se začne že v otroštvu, z vzgojo v družini in širšem družbenem okolju.
