Dijaka sta opravila pilotske meritve mikroplastike v ribah iz porečja reke Mure in zmagala na mednarodnem tekmovanju.
Pogovarjali smo se z dijakoma 4. letnika Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, Tamaro Kolerič in Domnom Bogdanom, ki sta na 28. mednarodnem tekmovanju International Conference of Young Scientists, prejela zlato medaljo in dosegla 1. mesto.
V opravljeni raziskavi je kar 94 % vseh rib vsebovalo mikroplastiko. Skupaj sta v 50-ih vzorcih rib našla 239 delcev (230 vlaken in 9 fragmentov).
Zakaj sta se odločila za raziskavo o mikroplastiki v ribah v reki Muri?
Oba zelo zanima znanost, predvsem biologija in ekologija. Ko sva se pogovarjala o možnih temah za raziskovanje, sva pomislila na mikroplastiko. V zadnjih letih se je problematika mikroplastike začela izrazito raziskovati, vendar se večinoma preučuje le mikroplastika v slanih vodah. Tako sva se vprašala: “Ali mikroplastika v sladkih vodah sploh obstaja? Koliko je je?” in podobno. Do leta 2020 je bilo v Evropi narejenih le 6 študij ugotavljanja mikroplastike v sladkovodnih ribah, v Sloveniji še nobene. Skupaj z mentoricama dr. Marijo Meznarič, profesorico biologije na GFML, in dr. Manco Kovač Viršek iz IzVRS, sva se tako odločila izpeljati pilotske meritve mikroplastike v sladkovodnih ribah rdečeokah (Rutilus rutilus).
Sta pred začetkom raziskave pričakovala, da je reka Mura tako onesnažena z mikroplastiko?
Ne, nisva. Že takoj ob naznanitvi ideje, da bi izpeljala to raziskavo, so nama tako starši kot profesorji rekli, da verjetno ne bova našla nič ali pa izredno mali delež mikroplastike in da se nama to ne splača. Tudi sama sva tako sklepala, saj reka Mura velja za zelo čisto in neonesnaženo reko, kar sva namenila z raziskavo potrditi.
Vaju je presenetil rezultat, da je kar 94 odstotkov rib (v vajini raziskavi) vsebovalo mikroplastiko?
Da, rezultat naju je zelo presenetil. Kot rečeno, sva pričakovala, da ne bova našla skorajda nič mikroplastičnih delcev, kaj šele tako izrazito velikega deleža. To nama je dalo misliti, da če je Mura, ki velja za zelo čisto reko, tako onesnažena z mikroplastiko, je delež le-te v drugih rekah verjetno še večji. Opozoriti pa morava tudi na dejstvo, da roparice, ki so višje v prehranjevalni verigi, vsebujejo verjetno še več mikroplastike kot ribe rdečeoke, ki sva jih preučevala midva. Upava, da sva z najino raziskovalno nalogo vsaj malo izpostavila problematiko mikroplastike in da bo v prihodnje izpeljanih več raziskav, ki so še kako nujne.
Kako vidva konkretno pripomoreta k temu, da bi se količina mikroplastike v naravi zmanjšala?
Ker večino mikroplastičnih delcev pride torej predvsem iz gospodinjstev (pralnih strojev), se trudiva čim manj prati oblačila – torej ne pereva oblačil po nepotrebnem. Seveda pa se drživa tudi znanega okoljskega pravila – v naravo ne meči odpadkov (še posebej plastičnih). Plastični izdelki za enkratno uporabo se predvsem z mehanskimi poškodbami začnejo drobiti, ravno tako pa nastane mikroplastika. V glavnem se trudiva biti vestna in spoštovati naravo. Najin glavni cilj pa je vsekakor ozavestiti javnost in tako pripomoči k reševanju problema. Svoje izsledke sva predstavila tako na raznih medijih, bila pa sva tudi v parlamentu, kjer sva sodelovala pri sprejetju zakona o prepovedi uporabe plastike za enkratno uporabo.
Se vama zdi, da se vajina generacija bolj zaveda okoljske problematike?
Da, saj smo prav mladi tisti, ki najbolj opozarjamo na probleme, kot so klimatske spremembe, onesnaževanje okolja s plastiko in ne nazadnje tudi z mikroplastiko. Pomembno vlogo pri tem igrajo družbena omrežja, na katerih se mladi povežejo in si hitro izmenjujejo informacije. Poleg tega so prav mladi tisti, ki se v največji meri odločajo za vegetarijanske oziroma veganske diete, uporabljajo javni prevoz in tako dalje.
