GOSTUJOČA KOLUMNA: Socialni delavci smo Don Kihoti, čeprav velika večina misli, da je naš delovnik le birokracija. No, še te nam velikokrat ne priznajo. Mlini na veter so naš vsakodnevni kruh, ki marsikoga iz primarnega poklica nato prežene povsem drugam.
Primer Mirana
Miran – brez otrok, brez partnerke. Nima nobenih zavezancev, ki bi bili po zakonu dolžni zanj poskrbeti. Ima sicer nečaka in nečakinjo, ki jih je nazadnje videl še v času tolarjev. Ostalo sorodstvo, ki bi ga zmogel poimenovati, že nekaj let počiva pod cipresami. Zdravstvene težave so ga po daljšem odlašanju s pregledom, preko obiska ambulante, zapeljale neposredno do hospitalizacije.
Miran je zbolel. Več kot prehlad. Kar naenkrat je bil poln diagnoz, za katere smo vsi že nekoč in nekje slišali, pa vendar ne vemo točno kaj so, vemo pa, da se slišijo obupno. Bolezen je počasi razjedala pljuča, kosti – tudi voljo do življenja. Priklenila ga je na bolniško posteljo in hoja do bolnišnične kavarne je postala neuresničljiva želja.
Kam z Miranom?
Institucionalno varstvo odpade. Miran ima 57 let, kar pomeni, da je 8 let premlad za institucije. Nekateri domovi starostnikov (kjer je spodnja meja 65 let) imajo resda programe za mlajše stanovalce ali predvsem mlajše invalide, vendar je število tovrstnih postelj pri njih tako zelo omejeno, da bi gospoda moralo zadeti še ducat poškodb in kroničnih bolezni v času hospitalizacije, če bi se želel nadejati možnosti direktnega premeščanja iz bolnišnice.
Po domače – bolj verjetno je, da bi zadel na lotu brez plačanega listka, kot premestil njega. Idealna rešitev zanj bi bila, glede na »bonifikacije« , ki jih socialno varstvo ponuja, osebna asistenca. Gre za možnost pridobitve t.i. osebnih asistentov, ki priskočijo na pomoč ljudem, ki zaradi določene oviranosti ne zmorejo v celoti samostojno bivati, z neko dodano oporo v življenju pa bi to seveda uspešno premostili. Za vsaj 4-5 ur dnevno ali, glede na oviranost, tudi cel dan, če je človek v tako slabem zdravstvenem stanju. Finančni „input“ dejansko v celoti pokrije država. Izjema so le ljudje, ki imajo odobren dodatek za pomoč in postrežbo – v tem primeru ga morajo polovico nameniti osebni asistenci. Možnost je pri nas prisotna že nekaj časa, šele letos pa je vstopil v veljavo področni zakon in tudi širše (s)poznavanje množice le tega. Predvsem pa več aktivnih izvajalcev.
Kako se je zapletlo?
Z Miranom sva pripravila vlogo, jo poslala na zanj pristojni CSD – od tam je romala na Skupnost CSD-jev, kjer je sestavljena komisija odobrila zadostno število zanj prepotrebnih ur pomoči. A se je zapletlo. Pred dejanskim začetkom je predviden obisk komisije, glede na zakon pa gospod v času obiska ne sme biti hospitaliziran v času, saj je takšno mnenje neveljavno. Lečeči zdravnik ja nato na pobudo socialne službe moral čudežno zaobiti sistem in pri gospodu odrediti začasni odpust, da ga je komisija pregledala v domačem okolju.
Čeprav bodimo realni – pri nepokretnem bolniku je postelja vendarle postelja. Pa naj bo na Teznem ali na Ljubljanski 5. S Skupnostjo CSD-jev in komisijo smo se vnaprej skušali dogovoriti za točen dan obiska.
A tu se je Don kihotovstvo šele začelo. Trenutno v skupnosti vloge, ki jih je že v tem trenutku preko 1000 iz cele Slovenije, rešujeta zgolj dve zaposleni, ki imata že druge primarne zaposlitve znotraj delovnega mesta. To pomeni, da bo ob sveže podani in posredovani vlogi lahko Miran čakal več kot 2 meseca, preden bo zanj sploh odrejena komisija.
V primeru, da bo Miran slaboten kot zadnje dni, bo zanj tudi teh 24 ur, za kolikor bo odrejen začasni odpust, nočna mora. Ponovno se bo potrebno zanesti na patronažno službo, kakega prijatelja ali znanca gospoda, pristojni CSD s terensko službo in ni nujno, da bo koordinacija vseh uspešna ob predvidenem terminu.
In četudi to uspe, sledi še zadnji zaplet
Miran si bo moral nato poiskati izvajalca, ki jih je v njegovem okolju že malo morje, nima pa nikogar, ki bi zanj to „pogooglal“. Ampak tudi to bomo že… Upajoč, da bo, dokler se cel postopek ne razreši, sploh pri nas še obstajala indikacija za zdravljenje ali podaljšano zdravljenje na negovalni enoti. Če bo imel to »srečo«, da še ne bo popolnoma zdrav. Ali pa bo v teh mesecih preprosto zatisnil oči in se poslovil, brez da bi kadarkoli ponovno videl domačo dnevno sobo.
Ampak Miran ima vendarle srečo v nesreči …
Maks je star 65 let in 4 dni … do osebne asistence ni upravičen, ker je nekdo od birokratov postavil arbitrarno mejo 65. Svojcev nima. Do doma je upravičen, a bo nanj čakal mesece… Važno, da imamo v naši državi zakone, pa četudi so včasih skregani z vso logiko.
