Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1987 ob podpisu Montrealskega protokola o snoveh, ki škodujejo zaščitnemu ozonskemu plašču, določila 16. september za mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti.
Ta okoljski dan izpostavlja uspešno zgodbo mednarodnih ukrepov in njihovih učinkov. Mednarodna skupnost je prisluhnila opozorilom znanstvenikov in Montrealski protokol skupaj z dopolnili je zgodba o uspehu in dokaz, da zmore mednarodna skupnost učinkovito ukrepati, če ima tehnološke možnosti za zamenjavo okolju škodljivih snovi in se zaveda, da so ukrepi v splošno korist.
Kaj sploh je ozon?
Ozon je naravna sestavina ozračja. Z nadmorsko višino njegova raven narašča. Delež ozona v zemeljskem ozračju je manjši od tisočinke. Če bi vsega zbrali na nivoju morske gladine in ga ohladili na 0 °C, bi ga bilo le za 2 do 6 mm debelo plast. Kljub temu ima zelo pomembno vlogo, saj nas ščiti pred ultravijoličimi žarki (UV).
“V zemeljskem ozračju ločimo več plasti. Za razumevanje nastajanja in izginjanja ozona sta pomembni dve. Troposfera, spodnja plast, v kateri nastaja tudi vreme in v našem zemljepisnem pasu sega 11 do 12 km visoko. Nad njo je plast, ki ji pravimo troposfera in sega do okoli 50 km visoko. Največ ozona nastane v stratosferi v pasu okoli ekvatorja, gibanje zraka pa ga nato razporedi nad preostala območja in ga počasi zbira nad poloma. V stratosferi nad poloma pozimi nastane polarni vrtinec – valovito kroženje zraka, ki je nad južnim polom bolj izrazito kot nad severnim. Polarni vrtinec preprečuje oz. ovira mešanje zraka nad polom z zrakom, ki je bližje ekvatorju, zato nad polom pozimi nastanejo posebne temperaturne in vlažnostne razmere. Ker polov pozimi več mesecev ne obsije sonce, temperatura v stratosferi pade celo pod -80 °C. Ko prvi UV sončni žarki padejo na drobne ledene kristale, se ob temperaturi pod -80 °C ob prisotnosti klorovih in bromovih atomov začne proces razgradnje ozona. Ozon najdemo tudi v spodnjih plasteh ozračja v zelo spremenljivih koncentracijah – v povišanih koncentracijah je ta predvsem sestavni del fotokemičnega smoga in škoduje zdravju, če je koncentracija povišana. S takimi razmerami se pogosto srečamo ob vročem in sončnem poletnem vremenu na prometnih ali industrijsko intenzivnih območjih,” je ob lanskem dnevu pojasnil ARSO.
Kako je prišlo do ozonske luknje?
Ozonska luknja je prostorsko in časovno omejen pojav. Razvija se nad Antarktiko, kjer se zgodi, da ob koncu zime in na začetku pomladi na južni polobli ozon na višini med 14 in 21 km skoraj povsem izgine. N”ad Antarktiko se ozonska luknja začne razvijati avgusta in izzveni novembra. Tudi nad severno poloblo se marca in aprila ozonska plast nad severnim polom stanjša, vendar bistveno manj kot nad južnim polom. Zmanjšanje ozona v ozračju nad Antarktiko so opazili leta 1975, vendar so podatke o tem prvič javno objavili šele leta 1985, ko so ugotovili, da se oktobra in novembra količina ozona nad Antarktiko iz leta v leto znižuje. Satelitske meritve so pokazale, da je območje izrazitega redčenja ostro omejeno, zato so pojav poimenovali ozonska luknja. Bolj smo zaskrbljeni zaradi ozonske luknje nad Antarktiko kot nad manj izrazitim pojavom tanjšanja ozonske plasti nad Arktiko. Pojav izrazitega upada ozona nad severnim polom spomladi se pojavlja približno enkrat na vsakih deset let, zadnjič spomladi 2020, pred tem pa leta 2011. V zadnjem času znanstveniki opozarjajo tudi na trajno nizke koncentracije ozona v tropskem pasu,” so še pojasnili na okoljski agenciji.
Letošnja dobra novica o ozonu
Letošnja tema tega dne je popravljanje ozonskega plašča in zmanjševanje podnebnih sprememb.
Zadnja novica znanstvenikov je pozitivna: do leta 2066 naj bi se obnovila plat ozona nad Antarktiko na takšno, kot je bila leta 1980.
To smo dosegli s prepovedjo snovi, ki škodujejo ozonu (HFC). Prepoved teh snovi lahko doprinese tudi k zmanjšanju segrevanja ozračja.
