Vendar le vrste grenkih pomaranč, ki so žal skoraj neužitne za prehrano. Zato pa so manj občutljive na onesnaženje ter nudijo bolj košate krošnje dreves, ter bolj aromatične cvetove, ki vsako pomlad odišavijo mesta.
Od pozne jeseni naprej pa krošnje krasijo oranžni plodovi, ki tako pripomorejo tudi k decembrski praznični okrasitvi. Skrbno obrezane zimzelene krošnje so privlačne tudi brez sadežev in v poletnih mesecih nudijo dobrodošlo senco.
Presne so grenke, marmelada pa zelo okusna!
Največ nasajenih pomaranč premorejo v mestu Sevilla. Več kot 14.000 jih krasi mestne ulice in zato tej vrsti pomaranč pravimo tudi seviljske pomaranče. Marsikateri tujec si kakšno utrga za posladek, a vedno sledi razočaranje.
Grenke pomaranče so tako kislo-grenke, da jih ni mogoče pojesti! Zato večina plodov ostane na drevesih do polne zrelosti. Odpadati začnejo šele nekje januarja. Ponekod mestne službe poskrbijo za trganje in uporabo pomaranč v industrijske namene. Iz pomaranč je mogoče izdelati odlično marmelado, lupine, cvetovi in listi pa so uporabni v kozmetični industriji.
V kuhinji z zadržkom
Grenke pomaranče imajo debelo in grobo lupino, ki vsebuje veliko eteričnega olja. Sočno meso je rumene ali oranžne barve, vsebuje pa veliko vitamina C, tako kot sladke pomaranče. V manjši meri ga lahko uporabimo za pripravo različnih toplotno obdelanih jedi. Kot začimba je skoraj bolj uporabna nastrgana lupina, priporočljivo z ekološko pridelanih plodov.
Žal pomaranče z mestnih ulic tudi za to niso primerne, saj so zaradi onesnaženega zraka precej obremenjene s težkimi kovinami. Tako večina grenkih pomaranč v mestih žal konča med organskimi odpadki.
