Kljub neprivlačnemu videzu tisočerih rastlinjakov v okolici pristaniškega mesta Almeria na jugu Španije, domačini večinoma zagovarjajo takšen način pridelave zelenjave.
Rastlinjaki res omogočajo pridelavo zelenjave tudi v zimskih mesecih, toda nizka cena pridelkov gre pretežno na račun slabo plačane in izkoriščane delovne sile.
Velika večina je namreč afriških migrantov. Več kot polovica nima urejenih dokumentov za bivanje kar je še dodaten razlog, da si nepravilnosti ne upajo prijaviti oblastem. Poleg tega se bojijo, da bi izgubili skoraj edino delo, ki ga uspejo dobiti po izkrcanju v obljubljeno deželo.
Po zatrjevanju oblasti se delovne razmere počasi izboljšujejo, toda večina delodajalcev ne zagotavljajo ustreznih delovnih pogojev niti predpisanega minimalnega plačila, ki naj bi znašalo okoli 7 evrov na uro. Pogosto se zgodi, da delavci na preizkušnji ostanejo še brez že tako skromnega obljubljenega plačila. Nelegalni delavci seveda nimaj plačanega ne zdravstvenega ne socianega zavarovanja.
Nevarna zasilna naselja
Kljub temu, da skušajo lokalne oblasti pomagati z zemljišči, na katerih naj bi postavili delavska naselja z osnovno infrastrukturo, večina delavcev še vedno životari v zasilnih bivališčih med rastlinjaki. B
ivališča so zgrajena iz plastičnih ostankov rastlinjakov in drugega odpadnega material. Urejenih sanitarij seveda nimajo prav tako jim ni na voljo neoporečna pitna voda. Elektriko imajo večinoma priklopljeno na črno.
Že tako katastrofalne razmere v zasilnih bivališčih poslabšujeta še kriminal, saj so med prebivalci razširjene droge in prostitucija. Nekateri predeli so tako nevarni, da se jih izogiba tudi policija.
Domačini, ki živijo v bližini nevarnih območij so prisiljeni svoje premoženja varovati tudi s samoiniciativnimi stražami. Seveda so stražarji neoboroženi, vendar je običajno že njihova prisotnost dovolj, da se nepridipravi izogibajo na tak način varovanih predelov.
