Domači vrabec (Passer domesticus) iztegnjen meri okoli 15 cm. Za ptico je značilen spolni dimorfizem, torej različna obarvanost med spoloma.
Samec je bolj pisan od samice, saj ima sivo čelo in teme, lica so umazano bele barve; prsi, trebuh, boki ter trtica pa so pepelnato sivi. Od krepkega, stožčasto oblikovanega kljuna se mu malo prek očesa vleče črna proga, za samca je značilen tudi črn podbradek, ki se lahko ’razlije’ tudi na prsi. Tik za očesom ima belkasto pego, medtem ko ima prek očesa čez tilnik kostanjevo rjav pas. Rjavo obarvan hrbet, krila ter rep so vzdolžno črno progasti.
Tudi samica in mladi domači vrabčki imajo rjavo in črno vzdolžno progasta krila, hrbet in rep. Manjkata pa črn podbradek in črna proga od kljuna do oči. Samica ima sivo čelo, teme, prsi, trebuh in boke. Za razliko od samca ima samica rjavkasta lica in svetlo nadočesno progo.
Na njegovem meniju so semena, žuželke in ličinke
Domači vrabec je vrsta stalnica, za katero je značilna družabna narava, ki se najbolj izraža pozimi, ko skupinsko iščejo hrano, se čistijo in počivajo. Zaženejo lahko neznanski trušč, ko želi vsak vrabec s svojim „čip! čip!” istočasno povedati nekaj svojega. Je podnevi aktivna vrsta, ki se hrani pretežno s semenjem, zato ga pozimi lahko opazujemo v ptičjih krmilnicah. V toplem delu leta, ko gnezdi, lovi tudi razne žuželke in njihove ličinke, s katerimi v prvih tednih razvoja hrani svoje mladiče.
Vrabec je doma v mestu in na vasi
Domači vrabec se je prilagodil življenju v bližini človeka, tako je prebivalec kmetij in vasi ter parkov, predmestij kot tudi samih mestnih jeder. Gnezdi v kolonijah, običajno v razpokah in luknjah v zidovih ter drevesih, pod napušči in v gnezdilnicah, ki jih namesti človek.
V Sloveniji je domači vrabec ena najbolj razširjenih vrst, a ni povsod tako. V zadnjih desetletjih opažajo v zahodni Evropi, veliko zmanjšanje njegovih populacij. Ogrožajo ga predvsem spremembe v poljedelski praksi, zaradi katere čez zimo zmanjkuje semen na poljih; semena so shranjena v popolnoma zaprtih prostorih, zato ne more priti do njih; ter izginjanje mejic in drevja predvsem v mestih, kjer bi poleti lahko našel dovolj hrane za mlade.
Vir: Notranjski regijski park
Več o pticah pa TULE.
