“To je bilo 2. novembra 2014, po istanbulskem maratonu,” se spominja. Kmalu bo tako 8 let, odkar je z eno torbo v roki šel v gozd v Naravni park Papuk.
“8 let sva potrebovala, da narediva to, o čemer sva sanjala že leta 2000, še vedno se učiva in delava napake, a do danes sva ogromno napredovala.”
V zadnjem času na obisk prihaja vse več ljudi, da vidijo, kako vse skupaj sploh funkcionira. “Mislijo, da se to da narediti čez noč. A življenje ni instant kava, traja in traja, posuto je z diamanti in s trnjem, pride trenutek, ko bi najraje vse pustil in se vrnil v udobje starega življenja, a zdržiš in nagrada je več kot bogata,” opisuje avtor in doda, da so se jima s partnerko vsi smejali in niso mislili, da bosta zdržala eno leto – zdaj pa sta jih že 8.
Ni lahko, a na koncu je 100-krat boljše …
Lani je družina končno prišla do tega, da se popolnoma posvetijo sebi in proizvodnji zelo majhnih količin etično in biološko pridelane hrane za lastne potrebe ter za ozek krog ljudi, ki, kot pravi, cenijo okus, vonj in teksturo narave. “Življenje, uglašeno z naravo in njenim ritmom, je največji blagoslov, kar jih je za človeka. A ko prideš iz betonskega pekla v raj, še vedno razmišljaš po starem, dokler se ne zgodi ta “klik” tudi življenje v naravi ni bajno.”
Priznava, da se ni lahko iz velemesta preseliti v divjino ali v vas, kjer nimaš ne družine ne prijateljev, niti predhodnega znanja in izkušenj. “A na koncu je 100-krat boljše, kot si sanjal.”
Knjiga je (zaenkrat) na voljo v hrvaškem jeziku, tule.
