Po trdnem spancu se zbudim že pred peto in počasi vsi vstanemo. Jutranja rutina, kuhamo čaj, kavo, jemo zajtrk, šumimo z vrečkami, ko pripravljamo nahrbtnike. Tako domači zvoki in vonji.
Najprej se odpravim do Sv. Trojice nad Vrhniko, nekdaj tako blizu Cankarju. Spust do Stare Vrhnike, kjer se malo lovim, saj ni puščic. Grem mimo dveh hiš, kjer so živeli Cankarjevi, ter mimo vojašnice, v bližini katere si na gozdni jasi »pogrnem mizo« za zajtrk.
V Logatcu se srečam s prijateljico, prav tako romarko, s katero si narediva prijetno uro ob kozarcu soka. Zapelje me še v trgovino, kjer si nabavim sadje, ter me nato kot zapriseženo romarko pripelje nazaj na točno isto mesto, kjer sem se usedla v avto. Nič prepeljanih metrov.
Podari mi romarsko zastavico, ki si jo takoj zataknem na nahrbtnik, in že komaj čakam, da zagledam Planinsko polje, ki ga še nisem videla. Pred mano se pojavi v vsej svoji lepoti in tišini, kot iz drugega časa. Popolnoma suho je, že predolgo traja obdobje brez dežja.
Sledi ravnina do Planine, ki je bila nekdaj pomembno mesto, furmansko, tu so se sklepali posli, katerih blago se je nato predalo v Trstu. Pridem do prenočišča, bivše furmanske postojanke ob cerkvi, dam noge na stol in celo moje telo vdihne od užitka. Ni tople vode, ker gospa ni bila obveščena o rezervaciji. V tem sploh ne vidim težave – samo da je nekaj vode in postelja.
Počivam, berem, zvečer grem še v trgovino po hrano za naslednji dan. Vse me boli. Čeprav imam najmanjši nahrbtnik moji poti, je bil danes pretežek.
Sporočilo tega dne: Zaupaj svojemu notranjemu glasu. Še nikoli se ni motil.
