Hmelj raste v vlažnejšem okolju, ob potokih in rekah, na robu močvirnih območij pa tudi na obronkih gozdov. Tistega v nasadih se raje izogibajte. Če ne zaradi drugega predvsem zato, ker je škropljen.
Poganjkov v naravi ni težko najti, saj nanje že od daleč opozarjajo dolga olesenela posušena stebla, ki še od preteklega leta visijo z grmov in drevesnih vej. Poganjki so obarvani vijolično zeleno in so rahlo kosmati.
Pripravljamo jih kot šparglje
Na prvi pogled niso videti prav okusni, saj so kosmati. Toda mehka stebla lahko pripravljamo podobno kot divje šparglje, na katere spominjajo tudi po okusu. Nabrani poganjki niso dolgo obstojni, saj tudi v hladilniku po nekaj dneh postanejo trši, delno olesenijo.
Poganjki so odlični praženi na olju, lahko kot dodatek jajcem, omleti, kot nevsakdanja zelenjavna priloga, v juhi, rižoti, mogoče pa jih je tudi vlagati v kis ali olje.
Hmeljevi poganjki so užitni tudi surovi. Žal pa so precej podobni srobotovim, le da ti nimajo vijoličnega odtenka in so bolj temno zeleni. Ker lahko povzročajo prebavne težave, jih je dobro toplotno obdelati. S tem tudi srobotovi poganjki, če jih slučajno pomotoma naberemo namesto hmeljevih, postanejo užitni.
Hmeljevi poganjki tudi v zdravilne namene
Hmeljevi poganjki vsebujejo antioksidante, grenčine, eterična olja, minerale pa tudi veliko vitamina C. Slednjega tudi do trikrat več kot limone!
Užitna je cela rastlina, za prehrano pa uporabljamo poganjke in plodove – storžke. Slednje sicer uporabljajo v pivovarski industriji in to le ženske poganjke, saj vsebujejo več koristnih sestavin.
Storžke nabiramo in sušimo avgusta, tik preden popolnoma dozorijo. Takrat vsebujejo največ zdravilnih učinkovin.
Naprodaj so vodni in alkoholni ekstrakti hmelja, pa tudi posušeni storžki, ki so običajno del čajnih mešanic. Čaj uporabljamo za blaženje nespečnosti in nervoze, saj deluje pomirjevalno.
